Kakšen je občutek, če si zavržen kot drek in vsi dvomijo, da bo kdaj kaj bolje, noben ti ne prepusti odločitev ali pa samega boja? Točno vem.

In nikol ne bi smela mislit, da kadar komu pomagam in rešujem njegovo rit, pridobim kredit zase… da bi mi ostal frend, da bi ostal lojalen.

konec konec se vedno izkristalizira eno in isto: četudi tako kot živim, v takšni skupnosti, ne morem več dolgo, vseeno je to največ kar sploh imam na izbiro. če ne bi mela tega, ne bi imela nič. ampak kaj, ko moram stran. Že zastran njega, ki se mu srce vedno bolj v desno pomika. al pa nje, k sem ji prehuda odgovornost. Koristim ne nikomur, v bistvu sem prava pijavka. Tko kot sem bila. sam da vmes nisem bla. ampak zdej sm pa spet. in najboljš je pa to: prave pijavke znajo pridobit svoje lastne pijavke, da izpadejo potem same veliko manj pijavke ali pa se da bolj razložit, zakaj so pijavke. Sam to so prave pijavke, te so že dolgo pijavke. Te so krive. Smo.

Čist vsen bi blo. S takimi filingi bi bla, pa karkoli bi nardila. Sem probala bit packa, probala bit fer, probala bit nekje vmes….

Končno sem spet svoboden. Počutim se kot sinička.

Vrat ne zaklepam več, odprtih pa ne puščam več ker je prekleto mraz.

Uživam življenje, kolikor ga lahko, končno. Vonjam veter, jem dobro hrano, grem ven na pijačo…..

Včasih to sploh ni bilo pomembno in šele zdaj opažam, kako lepo je tu. Prej pa tega nisem niti opazil.

In moram se tega naužit do konca in še več,  ker še predenj sem prišel domov me je že čakala modra kuverta.

Nazaj ne grem! Bo treba nekaj zrihtat!

Če jim rečem NE,
bodo kej posuml.
Ne morem fukat dvakrat na noč,
pa dvakrat še podnevi,
pa spet zvečer,
pa zjutraj.
Nič mi ni več sveto,
ne masaže, ne oralni seks,
še poljubljam jih
zdaj brez problema.
Pač usta kot usta,
ena taka, druga drugačna.
Še ponoči se je sušila sperma
na mojih prsih,
zjutraj jih je poljubljal
nov obisk.
In tudi besede;
lahko lažem,
če hočejo.

Če jih ne ljubim,
so kot zmazek.
Lahko hlinim ljubosumje.
Ljubezen… a sploh vejo,
da jih ne ljubim?
Ne vejo,
ker imajo vse, česar si želijo od ženske.
Pa še več!
Ne teženja, ne odrekanja,
samo seks in laži.

Še vedno se mi zgodi,
kadar sem sama,
da gledam na telefon
in čakam, da me pokliče
kdo izmed njih.

Ne morem spati,
a bojim se pogledati,
kdo spi poleg mene.

Na tleh vidim brisače,
če se mi ne da po svežo,
ponudim kar pospermano.

Včeraj, predvčerajšnjim…
je nekdo (kdo?) poljubljal mojo roko
še preden sem izmila spermo
nekoga izpred parih ur (ne vem, koga).

Komu vse sem ljubica in misli,
da je zame eden.

Bi si še delili nasmeške,
če bi to povedala?

Bi kdo jokal,
ko bi izvedel?

Za nikogar mi srce ne bije.
Umrlo je v smradu Prlekije.

In če sem noseča,
ne vem, čigav bo otrok.

(Posvečeno prijateljici iz Prlekije.)

Gospod sosed so nemočni. Kaj neki naj storijo? Jeza jih razžira in ne kaže, da bo minila, vsako sekundo je samo večja in večja. Pa saj bo šlo, tekom dneva se bo že našel kakšen ventil… Gospod sosed, nikar ne obupajte, vsak človek slej ko prej naredi napako!

Tako je, ja. Vsak človek ima svojo zgodbo, v kateri lahko najdemo tudi žalostno plat. Nemirne čemerne duše, ki se spreletavajo okrog našega stanovanja in pobirajo ostanke, da bi se nasitile.

Sama žalost me je. Če rečem, da sem samo žalostna, bo to premalo, če rečem, da sem kup nesreče, bo preveč nežno rečeno… Sploh nisem jezna, niti ne obupana, niti prestrašena, niti ne kaj posebno presenečena, še razočarana nisem… pač preprosto – hudo hudo žalostna sem.

V resnici sem od žalosti že čisto mrtva in mislim in sem prepričana, da tudi človek lahko od žalosti umre in nisem več daleč od tega.

Rada bi s kolesom zapeljala čez Belega goloba. Vanj bi zasadila nož, vrgla bi ga ob grobo fasado hiše, utopila v morju, vrgla na železniški tir.

A če si predstavljam ranjenega Belega goloba, mi kolena postanejo mehka, v glavi se mi vrti, na bruhanje me sili.  Ne prenesem misli nanj, kako leži v mlaki krvi!

Sem že razmišljala, kaj bi pomagalo meni in njemu. Celo, če se ubijem, ne bom mogla spremeniti dejstva, da živi! Tudi, če ubijem njega, bo vedno obstajalo dejstvo, da je nekoč živel! Tu se ne da ničesar narediti, pa če si še tako želim. Ubogi bebast ptič!

Melanholija

V sobo bi se zaprl, oj zaprl, da bi umrl, oj umrl.

V tesni sobi bi umrl, moj brat.

Ah, kaj meni svet in kaj pomlad!

Srečko Kosovel

Sedim, …

gledam,…

sedim.