Gospod sosed so nemočni. Kaj neki naj storijo? Jeza jih razžira in ne kaže, da bo minila, vsako sekundo je samo večja in večja. Pa saj bo šlo, tekom dneva se bo že našel kakšen ventil… Gospod sosed, nikar ne obupajte, vsak človek slej ko prej naredi napako!

Tako je, ja. Vsak človek ima svojo zgodbo, v kateri lahko najdemo tudi žalostno plat. Nemirne čemerne duše, ki se spreletavajo okrog našega stanovanja in pobirajo ostanke, da bi se nasitile.

Sama žalost me je. Če rečem, da sem samo žalostna, bo to premalo, če rečem, da sem kup nesreče, bo preveč nežno rečeno… Sploh nisem jezna, niti ne obupana, niti prestrašena, niti ne kaj posebno presenečena, še razočarana nisem… pač preprosto – hudo hudo žalostna sem.

V resnici sem od žalosti že čisto mrtva in mislim in sem prepričana, da tudi človek lahko od žalosti umre in nisem več daleč od tega.

Rada bi s kolesom zapeljala čez Belega goloba. Vanj bi zasadila nož, vrgla bi ga ob grobo fasado hiše, utopila v morju, vrgla na železniški tir.

A če si predstavljam ranjenega Belega goloba, mi kolena postanejo mehka, v glavi se mi vrti, na bruhanje me sili.  Ne prenesem misli nanj, kako leži v mlaki krvi!

Sem že razmišljala, kaj bi pomagalo meni in njemu. Celo, če se ubijem, ne bom mogla spremeniti dejstva, da živi! Tudi, če ubijem njega, bo vedno obstajalo dejstvo, da je nekoč živel! Tu se ne da ničesar narediti, pa če si še tako želim. Ubogi bebast ptič!

Melanholija

V sobo bi se zaprl, oj zaprl, da bi umrl, oj umrl.

V tesni sobi bi umrl, moj brat.

Ah, kaj meni svet in kaj pomlad!

Srečko Kosovel

Sedim, …

gledam,…

sedim.

Zunaj je rahlo mraz, ampak ko sem se sprehajal na soncu je bilo veliko bolje.

Ptice so se podile naokoli, zgledale so srečne kot še nikoli, neki maček pa je tam čakal na žrtev ,ampak ptiči so bili prehitri zanj.  Se mu je poznalo, ker je bil že rahlo shiran. Zdel se mi je kužen, zato sem se ga izognil.

Na travniku sredi gozda je bilo še nekaj flik snega po katerih sem hodil.  Še dobro da je bil zmrznjen in potemtakem nisem imel mokrih čevljev. Vetra skorajda ni bilo ali pa ga je gozd okoli mene zadušil.

Svež zrak in sonce je nekaj, česar sem se prvič letos lahko naužil.  Moja pljuča so očistila vse tiste cigarete.

Res prelep dan za sprehod, izlet, ……

Bilo bi perfetno, če se nebi karnaprej oziral naokoli in gledal kje, ali od kod…., bilo me je zelo strah, ker sem še vedno nekaterim čudnim ljudem dolžan nekaj par tisoč evrov.

Zelo sem bil naveličan že slabega vremena. Hvala bugu, da je zdej lepšo vreme, težko sem že čakal na njega.

Takoj sem postal boljše volje čeprav, sem v finančni stiski. Včeraj mi je celo to uspelo da sem izgubil denarnico z 20 evri notri!

Jezen sem bil nase ampak, potem pa je danes bil tako lep juter, da sem kar skoraj pozabil in sem se spomnil šele zdaj, ko sem zaćel pisat blog.

Raje bom zaključil s pisanjem, ker je zunaj sonce in nočem misliti na denarnico, sicer bo pa baje v vikendu spet slabšo vreme in zato bi rad koristil lepe dneve.

Sonce z vami!

Nikakor se ne morem sprijazniti, da moram opustiti vsako misel in upanje na to, da me bo bližnji sprejemal tako kot sem in da mi bo v oporo, da me bo spoštoval in  občudoval. Da mu bo lepo, če bo meni, da mu bo zame dovolj mar, da ne bo iskal izgovorov, ampak samo naredil tisto, kar bi od njega tisti hip rabila. Ne vedno, ampak včasih, toliko da vem, da me ima rad. Pač, vem, kako je to, ker sem že doživela. Mogoče prekratko obdobje, ampak dovolj dolgo, da sem videla. In tega ne morem pozabiti.

In obžalujem in si očitam vse bedaste napake. Še sedaj, po tolikih mesecih, si ne morem oprostiti. Postane mi hudo in tako prekleto žal, da se počutim, kot bi se žrla samo sebe in bi me bilo vedno manj. In tisto, kar bi ostalo, ne bi bilo nič več dobrega.

Vem, da je zgodbe konec, ampak vseeno bi mi bilo v tolažbo, če včasih ne bi bila tak izprijen idiot, pa bi zdaj lahko mirne vesti rekla, da se pač življenje ne razvije vedno v tisto smer, ki jo želimo.

In po drugi strani, njemu oprostim čisto vse, saj je proti mojim bedarijam in izpadom čisto nedolžna obramba, saj pravzaprav zlobe ni bil nikdar sposoben. Upam, da ga nisem uničila in ga do konca sesula. Verjetno ga nisem, saj ni neumen.

Resnično, nobenega pomena nima več, da se upiram glavnim silnicam, ki ženejo družbo naprej. Ne da bi se bil kdaj branil denarja, dobre družbe ali dobrega kaviarja, ampak začelo se mi je zdeti, da ljudi okrog mene obrašča prozorna mrena, skozi katero lahko vidijo kaj samo upoštevajoč finančni aspekt.

Nemalokrat sem zvečer na kakšni prireditvi, katerih udeležitev sem kasneje popolnoma opustil, začutil, da me pogovori o denarju in poslovnem uspehu sogovornikov, skrajno dolgočasijo in ženejo v vedno temačnejše misli o tem, da smo izgubili nekaj, čemur bi lahko rekli smoter, gibalo življenja.

Spraševal sem se o tem, če sem ga izgubil tudi sam, nehote. Ko sem se na moč upiral in prebil na tisoče tesnobnih noči, sem bil tudi sam pozabil, kaj je pomembno. V srdu in mrzlem potu utapljajoč se, so mi misli tekle samo okoli tega, kako globoko me je sram, da sem del nečesa tako grozljivega kot je taka skupnost. Moja mati je vedno rekla: “Ljudje so kratkovidni. Ne dovoli, da postaneš tudi ti.” Ampak sem! Primerjal sem se bil z njimi, analiziral njihove značaje upoštevajoč njihovo preteklost in socialni kontekst. Lahko bi rekel, da sem iskal in preračunaval, kje se jim je zalomilo in so opustili pot, po kateri so bili poprej nameravali hoditi. Naj se sliši še toliko prevzetno, prevzeten sicer jaz nisem in tudi nikoli nisem bil, najraje pa bi jim bil tedaj prisolil klofuto, še več, povedal bi jim, da so se izrodili, da so v sramoto človeštva in da se bi sami sebe sramovali, če ne bi bili že toliko zaslepljeni od lastne bolezni. Prepričeval bi bil jih, naj se odpravijo v puščavo, kjer so živa bitja redka in kjer tudi lastnik desetih vil z bazeni trpi žejo in halucinira o kaplji vode.

A ob tej misli sem se bil zgrozil. Predstavljal sem si ga, trebušastega bogatuha, s katerim sem bil govoril, da bi uspel pokvariti tudi puščavo. Morda bi sicer v mislih zgradil tam celo turistično mesto, a bi verjetno samo hlipajoč in prestrašen zgnil sredi peska in na tak način oskrunil kruti in neizprosni del sveta, ki se vztrajno upira. A puščava bi ga bila požrla, prenesla bi bila ta nagnusen zmazek, izrodek, bolezen. Posula bi ga s peskom, pozabljen bi bil za večno. A kako odurna misel – s tem ne bi bilo nič spremenjeno, bolezen ne bi bila izkoreninjena, pa najsi bi pesek zasuval vsak dan množice takih izrodkov.

Zato sem bil molčal, vedno bolj sem se izogibal očesnim kontaktom s takimi ljudmi. Spoštovanja niso bili vredni, a vendar pa tudi mojega prezira v resnici ne. Da so bili del mojih misli, da so mi kradli tisto, kar mi je pripadalo na tem svetu, za to sem bil odgovoren čisto sam. Pod težo krivde sem klonil, odeja, pod katero sem se stiskal ponoči, me je dušila, celo zrak mi je postal pretežak. Tesnobni napadi so bili vedno hujši, mati mi ni mogla več v ničemer ustreči, jokala je bila in modelovala, naj ji prizanesem trpljenje, s katerim sem jo bil obdal. Meni pa je bilo še zaradi nje vedno huje, bal sem se zaklepati na stranišče, da ne bi pozabil, kako se odklenejo vrata in ostal notri za vedno, do smrti in s tem spravil tudi svojo lastno mater v grob.

Nisem mogel več plavati proti rečnemu toku nesnage, niti zase več nisem premogel moči. Razjokal sem se bil tisočkrat ob misli, da sedaj ne plavam več niti s tokom, ampak me ta tok kar nese s seboj, se vsiljuje v moje misli in moj čas. In v čas in srečo moje matere. Svojega življenja nisem več cenil, celo sovražil sem žensko, ki mi ga je podarila.

Sklenil sem, da bom še en izrodek in se sprenevedal, da je svet lep in življenje vsakega posameznika nekaj posebnega.

Pa sem le končno spet doma.

Me res dolgo ni bilo, ampak pač nisem planiral tako naglega odhoda.

Pa sem upal da stran še vedno deluje. Aste še živi?

Pogrešal sem tudi vas…

V zaporu nimajo neta!