Nekateri nam očitajo pasivno držo žrtev. Pa bi nekaj na to. Želim poudarit, da ne gre za pozo, s katero bi se želeli smilit vam ali eden drugemu. Ne vem, zakaj noben ne uvidi, da gre za sprejemanje ter podajanje življenskih stališč iz druge plati ustaljenih, kvazisrečnih, vsiljenih norm in je zabavno pomenjlivo, dragi, nastrojeni ampak zaželjeni bralci, da vas tovrsten gnus moti na tak način, kot vas.

Nismo neumni, ker si upamo priznati to, pred čimer si večina zatiska oči. Kot jaz vidim člane, le-ti kažejo življenje iz tiste sence, ki jo družba po sili hoče pomesti pod preprogo. Tudi takšno je življenje, torej je del resnice! V tem novem totalitarnem sistemu vsiljenih vrednot takorekoč prepovedano, cenzurirano, zdravljenja potrebno, hospitalizirano, preganjano….

In če kdo vidi v tem umetniški projekt, se z veseljem navežem na tisoče mogočnih umetnikov vseh zvrsti, pa mi naj kdo navede koga, ki se ni spoprijemal s pojmom smrti. Če so bili mogočni, če so bili blizu nedoumljive resnice in tako življenju, so nujno bili tudi blizu smrti.

S komentarji nam držite ogledalo - hvala, samo ne mi metat peska v oči, ne dvigovat megle.

Hočem videti jasno, in ne želim dezifincirati življenja pred gnusom. Ker se ne bojim - ker se cenim!

Marjetica

Že nekaj tednov tonem v spanec potem, ko se mi od joka,utrujenosti solze posušijo.

A pred kratkim se je zgodilo in se še dogaja nekaj nepojimljivega - zaspim srečna!

Pa sem šla raziskovat zadevo. Res je popolnoma enostavno: če le pomislim, da mi bo uspelo naslednji dan spustiti živlensko tekočino iz telesa, mi duša od radosti vztrepeta.

V sanjah srečujem babico in dedka, soseda, in vse ki so “tam”, skupaj hodimo na piknike, se pogovarjamo, spoznavam njihove prijatelje, sem že skoraj njihova.

Že nekajkrat so mi razkazali nekaj podobnega kot tempelj, kot Tadž Mahal, kjer v bistvu domujem.

Tudi zaljubila sem se že - v tovrstnih sanjah. Pa to sploh ni tako važno, vsakdo, ki se samo malo spozna na simbole, arhetipe itd., ve da je to skušnjava. Je pa lepo.

Zdaj sem budna, ko grem med ljudi, upam, da bo sonce žgalo, da skrijem podočnjake, presahle zabuhle oči pod pretvezo sončnih žarkov.

Zakaj so moški včasih taki bebci? Jim je to dano od rojstva ali se tekom časa to naučijo?

Ni pošteno. Pretepli so me.

Ne bom imenoval, ampak zdi se mi, da vem, kdo je kriv. Kajpak sumim, da je povezano z blogom. Rad, zelo rad bi, da bi bil še včerajšnji dan, ko me še niso pretepli in tudi nisem vedel, da me bodo in sem potem sproščeno hodil po ljubljanskih cestah. Šel sem na sprehod, si v parku privoščil počitek, poslušal ptice in se spraševal, če so res tako pametne, kot pravijo. Kajti če bi bile pametne, bi res tako veselo žvižgale? Jim ni mar, da trpijo nedolžni in da so nekateri tako prizadeti od življenja, da jih je še sama hudobija? No, razmišljal sem, kako se nam v Sloveniji vse obrača narobe; moj dedek, ki je bil partizan, je vedno upal, da bodo stvari za nas dobre, da so nam ustvarili lepo prihodnost. Rekel je, da je imel tudi sam krvave roke, pa je to vzel v zakup, kajti - bila je vojna. Zagledal sem sveže cvetje, prav nič osušeno, kakor bo poleti… Mimo je prišel star gospod… starejši od mojega dedka (če bi bil moj dedek še živ). Spraševal sem se, kje je bil on med vojno. Je bil izdajalec, živel v tujini? Morda pa je imel samo srečo, pa v vojni ni trpel, da je videti tako čil in zdrav. Tudi hodil je… počasi. Gibčna hoja in refleksi, to se je partizanom poznalo do smrti! Kot da bi se za večno zarisalo v njih, da so tekli pred Nemci!

Vstal sem. Stopal sem po peščeni potki. Večerilo se je in večeri so zanimivi, drugačni so. Zato sem se odločil narediti še en krog po ljubljanskih ulicah. Kot da bi slutil, da bo to moj zadnji lep sprehod preden…

Po tem žalostnem dogodku bom verjetno raje doma, bral kakšno pametno knjigo in pozabil na mestni vrvež.

Pa še posebna zahvala Bricku: nehal bom pisati pesmi, ker si me opozoril, da sem gnil. Resda smatram, da boš moral pogledati, v katerem stadiju gnitja si ti, da ne boš do konca zgnil, ampak fajn je, da ker si me rešil pred zaslepljevanje samega sebe, ti jaz poizkusim vrniti to uslugo. Torej, preveri, če imaš kaj zdravega še v sebi in pohiti, preden bo prepozno!

Pa vas nekaj vprašam?

kaj je bolje - biti v društvu ali srat drugim po življenjih?

Pišemo pod psevdonimi in naj prosim tudi tako ostane in javno razkrivanje identitete (oziroma omenjanje njenega imena) ene od blogerk je popolnoma odveč. Osebne stvari naj se rešujejo po privatnih kanalih. Mi smo ji obljubili anonimnost. V primeru, da se bo to nadaljevalo, bomo blog morali preseliti.

In še: pravico imamo pisati, kar hočemo, nikogar nismo obrekovali ali omenjali njegovega imena in kdor ne želi tega brati, naj pač ne bere. Če komu naša drža ne paše (pa spet, zakaj smo vsi v istem košu, saj smo si popolnoma različni?), naj se osredotoča na svoje življenje, pa je. Mislim, da ne rabimo nobenih scen zaradi tega kar pišemo. Admin je pobrisal en post, ker je očitno nekoga prizadel. Tega nismo hoteli, namen tega bloga je čisto nekaj drugega. Pobrisal je tudi nekaj komentarjev, avtor bo že vedel, zakaj. Če bralci niste niti toliko zreli, da bi sprejeli blog, kakršen pač je in pustili anonimnost, do katere smo upravičeni, potem niste dobrodošli.

Imam občutek, da so nekateri komentatorji na tem blogu samo zato, da bi povedali, kako smo za en drek. Tega ne potrebujemo, saj to že vemo.

Vsak si sam koplje grob svoje usode, globlji kot je, bolj je usoden….

No, nekdo mi je napisal, da sem slab pesnik. Da mi ne gre. Seveda, najboljše gre nekim puranom to, da pridejo nekam na neke portale in neke bloge in se napihujejo, sami pa ne znajo skup spraviti ene same pičle jasne misli. Vem, ne dosegam Prešerna in ostalih veljakov, a kljub temu sem jasen v svojih mislih, dobro jih znam artikulirati, pa tudi niso to neke brezciljne blodnje, ampak jasna spoznanja. Gre za čisto misel - misel kot tako. Očiščeno vse umazanije.

In asket sem postal prav zato. Včasih sem veliko pil in kadil travo. Včasih sem poklical prijatelja samo zato, ker mi je bilo dolgčas. Jedel sem, ker je bila mati sicer užaljena. Spal sem, ko je mati pogasila luči. Jokal sem iz strahu in ne od žalosti. Žalosti kot take - nisem več občutil. Vse je bilo prikrito, vse bistvo. Nenadoma nisem več vedel, kdo sem. Kakšen sem. Sem odšel na sprehod, da si očistim misli, pa sem prišel domov prepričan v to, da sem s tem sprehodom prišel do nekaterih spoznanj. Ampak nisem. Nič ni hujšega, kot če nečesa ne moreš dobro videti, dobro razmisliti, dobro presoditi. In tako sem postal asket.

Ne, nisem šel v puščavo. A gurmanskih užitkov sem si odrekel, pa tudi spolnih radosti si ne privoščim več. Ne popijem več kapljice alkohola in od soljudi ne sprejemam prijaznosti. Lahko bi dejal, da sem neodvisen, pa čeprav je to mišljeno samo v sklopu mojih zmožnosti glede na to, v kakšnem času živimo.  Nisem postal hudoben in asocialen, pa tudi ne kristjan. Ne zagovarjam žrtvovanja za nekoga, za nekaj višjega… zagovarjam samo žrtev zase. Zase se mora biti človek pripravljen žrtvovati. Jaz sem to potreboval.

In ko zjutraj vsanem in se zbudim jasnih misli, sem si hvaležen, da sem se odpovedal nekaterim opijem družbe. Včasih boleče (pravzaprav dostikrat), a vedno neokrnjeno s čustvi in trenutnimi muhami, vidim položaj slovenskega naroda in položaj nesrečnika v tej umazani družbi. Jasen pogled imam tudi v preteklost, prebiram knjige in misli se mi povezujejo. Nisem nekakšen zgodovinar, ampak to se mi zdi dober način za odkrivanje nekaterih točk, s katerimi si pomagam do lastnih stališč.

Kot takšen, stabilen in dober kritik, lahko rečem, da sem  ogorčen nad paglavci, ki svinjajo vsepovprek, pa imajo o vsem skupaj tako malo pojma, da bi se človek zjokal in zapil.

Prišlo je do neljube napake, za katero nismo odgovorni mi. Nekaj komentarjev je preprosto izginilo in jih nikjer več ni. Med njimi je Brick. Zagotavljam, da noben iz društva ni imel pri tem čisto nič. In potrudila se bom narediti, kar lahko.

Včeraj se peljem domov v svojem malem avtu. Malo govorim po telefonu, malo kadim med vožnjo. V soju žarometov se zasveti oranžna kepica, mačji mladiček stoji sredi ceste zaslepljen ne vedoč ne kod ne kam. Odvijem v desno, spustim cigareto, uničim svoje nove hlače. MAli preživi. V naslednjem trenutku mimo pripelje velik črn avdi, ne reagira, nonšalantno zgazi malo oranžnost, da se razlepi po cesti. Jutri bo odšel na zavarovlnico uveljavlajti kasko ali pa bo juristična svinja poiskala in tožila družino, kateri je maček pobegnil na cesto. Seveda za psihične travme, katere mu je povzročil neljubi dogodek.

Jaz pa se vozim naprej z prežganimi hlačami in solzami v očeh.

Včasih bi bila tudi jaz rada velik črn avdi. Ali pa odvetniška svinja.