Že nekaj tednov tonem v spanec potem, ko se mi od joka,utrujenosti solze posušijo.

A pred kratkim se je zgodilo in se še dogaja nekaj nepojimljivega - zaspim srečna!

Pa sem šla raziskovat zadevo. Res je popolnoma enostavno: če le pomislim, da mi bo uspelo naslednji dan spustiti živlensko tekočino iz telesa, mi duša od radosti vztrepeta.

V sanjah srečujem babico in dedka, soseda, in vse ki so “tam”, skupaj hodimo na piknike, se pogovarjamo, spoznavam njihove prijatelje, sem že skoraj njihova.

Že nekajkrat so mi razkazali nekaj podobnega kot tempelj, kot Tadž Mahal, kjer v bistvu domujem.

Tudi zaljubila sem se že - v tovrstnih sanjah. Pa to sploh ni tako važno, vsakdo, ki se samo malo spozna na simbole, arhetipe itd., ve da je to skušnjava. Je pa lepo.

Zdaj sem budna, ko grem med ljudi, upam, da bo sonce žgalo, da skrijem podočnjake, presahle zabuhle oči pod pretvezo sončnih žarkov.