Ne mi srat!
Nekateri nam očitajo pasivno držo žrtev. Pa bi nekaj na to. Želim poudarit, da ne gre za pozo, s katero bi se želeli smilit vam ali eden drugemu. Ne vem, zakaj noben ne uvidi, da gre za sprejemanje ter podajanje življenskih stališč iz druge plati ustaljenih, kvazisrečnih, vsiljenih norm in je zabavno pomenjlivo, dragi, nastrojeni ampak zaželjeni bralci, da vas tovrsten gnus moti na tak način, kot vas.
Nismo neumni, ker si upamo priznati to, pred čimer si večina zatiska oči. Kot jaz vidim člane, le-ti kažejo življenje iz tiste sence, ki jo družba po sili hoče pomesti pod preprogo. Tudi takšno je življenje, torej je del resnice! V tem novem totalitarnem sistemu vsiljenih vrednot takorekoč prepovedano, cenzurirano, zdravljenja potrebno, hospitalizirano, preganjano….
In če kdo vidi v tem umetniški projekt, se z veseljem navežem na tisoče mogočnih umetnikov vseh zvrsti, pa mi naj kdo navede koga, ki se ni spoprijemal s pojmom smrti. Če so bili mogočni, če so bili blizu nedoumljive resnice in tako življenju, so nujno bili tudi blizu smrti.
S komentarji nam držite ogledalo - hvala, samo ne mi metat peska v oči, ne dvigovat megle.
Hočem videti jasno, in ne želim dezifincirati življenja pred gnusom. Ker se ne bojim - ker se cenim!
Marjetica
Ker se ceniš? Ha, ha. Društvo, zakaj niste občutljivi na takšne cvetke? Ja Marjetica, cvetke. Saj si cvetka ne? Pa še kužoja imaš. Ampak kaj za vraga črnega si upaš priznati? Se strinjam, današnja družba briše vsebino človeka in jo poskuša nadomestiti s potrošniško vnemo ali čimerkoliže. Kar pa se umetnikov tiče: prisegam na klasiko pred modernimi pop kič kulturami. Tisto, kar je izropala družba je vzeto tudi umetnikom, ki žal blodijo po svoji praznini. Pravzaprav gre za dva procesa, ki se dogajata hkrati: “izpraznenje” na eni strani in demokracija, ki dopušča, da je vsak tisto, kar želi, na drugi. Ergo, umetnik je lahko vsak, ki si tega zaželi. Kar pa ne pomeni, da je kaj prida….žal. Ima pravico in upanje. Še vedno pa so izjeme, precej jih je, zato ne sodi črno o vsem svetu kot tudi sam ne sodim črno vseh umetnikov (pravzaprav niti ne sodim, zgolj selektivno spregledam, kar mi ni všeč).
In še tole. Vse tisto težko in nerazumljivo se da spremenit v lepo in občuteno. Tole sem našel, sreča. Ujetost se prepletata skozi življenje. Ni zatiskanja oči ali dovoliti se da vidiš. Ni. So samo odtenki modre in bolj žive in osenčeno sive.
And no more shall we part
The contracts are drawn up, the ring is locked upon the finger
And never again will my letters start
Sadly, or in the depths of winter
And no more shall we part
All the hatchets have been buried now
And all of birds will sing to your
beautiful heart
Upon the bough
And no more shall we part
Your chain of command has been silenced now
And all of those birds would’ve sung to your beautiful heart.
Na to bom odgovorila nekoliko bolj iz osebnega staličša. Pravzaprav s vprašanjem. Namenilo se je tako, da je se moja občutljivost, dovzetnost razrasla čez sfere nad katerimi nisem imela nadzora. Zgolj zaradi nepazljivosti, ki ji je botrovala čudovita vnesenost.(-nima veze z blogom) Tako je bilo.
Nasmešek na mojem obrazu je zdaj čista eksotika, ima značaj fosila. Ko se ustnice namenijo v to redko grimaso se istočasno pojavi stisk v prsih, se nadaljuje v grlo, pograbi kotička ustnic in ju vrne v naravni položaj. In predvsem zaradi enega vprašanja.
Zakaj? Zakaj tako nizkotno lepimi besedami, tistimi izrečenimi in tistimi, ki so doma v gosti tišini, ker jih priklenjajo temne neme sence?
Zdaj se razrašča le še madež, prosto potuje po spominu in jih povezuje v nove pomene.
Nič umetniškega, nič potrošniškega, nič cenjenega. Zgolj deževen melanholičen sobotni popoldan.
Zakaj?
Marjetica