Gledala sem oddajo. Naslov: Konec zabave. Bila je reportaža o nekem rastafarjancu, ki je zanetil upor, vstajo nekje v južni ameriki zaradi ” TUNINEGA TUNELA”:

V južni ameriki ribiči lovijo tune, cele tone jih je. Pol te tune otroci, žene in ostali reveži bašejo skoti nek predor tunel (delo je podobno delu rudarjem). Zaradi velike brzine, norme, če tako hočete, nekateri podležeju težaškemu delu in baje se nemalokrat zgodi, da kak delavec zdrkne v tunel s tunami.

Na drugi strani tega predora, pridejo ven, kot na neko veliko ploščad zmlete tune in tako tudi zmleti ljudje.  Ta ploščad ima pod sabo sito, ki ločuje čisto tunino meso od ostale “nesnage”. Tako pravijo upravniki obrata. Ampak! - zaradi potreb svetovnega trga, bi takšna selekcija drastično upočasnila proizvodnjo, in jo uporabijo le enkrat tedensko.

Sledi torej : Ko mi veselo odpiramo konzerve tune, jemo tudi tiste uboge ljudi, ki so onemogli od dela.

In novinar se sprašuje: A je res tako narobe, da z mesom (tuninim), tem primarnim, surovim živežem zaužijemo tudi svojo vrsto? Tako smo pač bolj v stiku s svojo primarno naravo… - tako zaključi novinar.