Moral bi biti zgolj večer
Nisem prepričana, da je ok, da napišem naslednje, ampak ne morem povedati nikomur tega, kar se je zgodilo.
Pred dvema dnevoma, bil je dolgočasen, siv popoldan, me je kolega povabil na pivo. Vedel je, da nisem v stanju se družiti, a je vstrajal. Pive so se vrstile, on in potem še drugi, ki so se zvrstili, so mi nabijali kako super punca sem, nemalogdo bi delil življenje z mano..saj mi je res šlo že na bolje. Izžarevala sem življenje, tisto svobodno energijo, ki jo premore še redko kdo.
Torej - pivo na pivo, družba se je razšla, jaz pa na pumpo natankat avto. Bilo je nekaj pred deseto, veselila sem se, da mi je spet uspelo odvrnit potencialne ljubimce, presdtavljala sem si, da se zvalim v posteljo, prižgem tv in lepo pijano zaspim, če me seveda ne prestrežejo policaji in bom ob denar, ker nažgana sem bila precej.
V tisti mirni temi sem se še namenila napolnit zračnice. In ko opotekaje opravljam to opravilo, ki bi mirno lahko počakalo na naslednji dan, zaznam pojavo, ki se mi približa. Ustavi se v varni razdalji, počaka, da dokončam svoje delo in me, lahko bi trdila (če se prav spomnim) celo plaho vpraša, če bi mu hotela pomagat dvignit neko škatlo v tovornjak, ki je bil parkiran malo stran od drugih tovornjakov. Nisem mu želela pravit, da sem v resnici totalno nažgana, da bo problem, samo vprašala sem, če bo dolgo trajalo, ker, da se mi mudi. Rekel je - samo za hip, lepo prosim.
Sem šla, nisem ga niti pogledala, mi pokaže škatlo, ki je bila polna tistih tovornjakarskih konzerv, bila je precej težka. On se povzpne na tovornjak na svoji strani, mi odpre vrata, poskušam dvignit škatlo, pa jo spravim le do predzadnje stopnice. Povem, da sem prešfoh, se skobaca iz tovornjaka, mislim si, da se je odpravil sam dokončat spravit škatlo tja, kamor spada.
A je bilo nekaj čudnega. Preden je prišel na mojo stran, je trajalo debelo minuto. Med tem časom sem se trudila obdržati škatlo na tisti predzadnji stopnici. Postajala sem že nervozna. Spustiti je nisem mogla, ker bi se vsebina raztresla po tleh, držala sem jo še komaj.
Nenadoma pa začutim toplo, smrdljivo sapo tik za vratom, obilno telo se prisloni name, da se nisem mogla premakniti. Naslednjega se spomnim megleno. Z eno roko me je potisnil ob stopnice in škatlo, mi zaril roko skoraj v usta, z drugo roko pa…..trajalo je celo večnost, bilo pa ni niti pet minut. Sunki so bili sprva počasni, potem vedno hitrejši. V tisti večnosti - kot da me ni, samo šibko telo se je nemočno vdalo volji smrdljive sape, hropenju, neki tuji nuji. Ne vem zagotovo, potem sem slišala zvok, kot da bi snel kondom.
Osvobodil je svoje šape z mene, jaz pa sem kar stala, trudila sem se stati, telo je trepetaje lezlo k tlom. Tema ni bila temna, temveč svetlo siva, da je noč se zaznala po tem, da je sveži vonj noči počasi nadomestil njegov zatohli zadah.
Stala sem negibna, s spuščenimi kavbojkami, mislim, da so se mi roke tresle, nisem se mogla obleči. Razen tega nisem čutila ničesar.Medtem je vsebina škatle padala po tleh, kot počasnem posnetku.
Kar se spomnim potem je, da sem sedela v svojem avtu, še vedno z odpeto zadrgo na hlačah in sem razmišljala, kako spravit sklopko za v vzvratno vožnjo. Ni se mi mudilo nikamor. Zrla sem v svoje čevlje. Bili so novi, kupila sem jih dan pred tem, bili so, ko sem se v mislih še lahko oblekla v belo obleko - bili so pred tem dogodkom. Tisti trenutek sem se zavedla, da je bilo življenje pred tem, in zdaj je življenje “po tem”. Opazovala sem kako se moj avto premika, bila je tišina, prižgem radio, in Elton John prepeva-goodbye norma jean. V odsotnosti kakršnegakoli čustva sem se zavedla le tega, da peljem avto, posiljena, noben ne bo opazil, ko bom prispela v hišo, noben ne bo vprašal, jutri bom vstala, šla v službo in se trudila, da se ne bo poznalo. Vem - bilo je slovo. Za karkoli naslednjega bo ta dogodek kot temelj za vse v prihodnjem. Vse obleke, vonji v hiši, fotografije, vsak predmet okrog mene je zdaj postal predmet pred tem dogodkom, vse je bilo kot iz prejšnjega življenja. Bilo je, kot bi umrla in se znova rodila - manj človek.
Zjutraj sem vstala, sanjala nisem, opravila kot običajno-si umila zobe, skadila cigaret, se oblekla…vse je bilo isto a vse z manj občutka, mehanično. Ni mi več mar.
A se bojim, da me nekaj izdaja. Bolj kot ponavadi umikam pogled, bolj kot ponavadi je moj ton glasu apatičen, bolj kot ponavadi sem zazrta nekam drugam. A to je le zaznava, občutim manj, kot kažem, zdaj se le delam, da čutim - karkoli.
To sem napisala, ker nisem mogla povedati nikomur, to sem napisala, ker me vam ni trba poznati.
To sem napisala, ker ne bom več mogla čutiti, kot sem pred tem.
Marjetica
Marjetica–>se ne moreš pogovorit z nekom o tem,…..vsaj preko telefona,saj imajo telefone za klice v stiski,…..in tudi tam te ni treba poznati
Nimam se o ničemer pogovarjati. Sem nakazala nekomu, če bi imel čas se z mano dobit..pa se mu ni zdelo vredno. Ker sem bila večino časa nasmejana, ker mi je šlo.
Marjetica
Marjetica–>samo vedno pa neboš mogla biti nasmejana in ti ne bo šlo.Kaj pa pol?
Nisem v stiski, ker ne čutim ničesar, Ljubiti več ne morem.
Prej sem bentila čez brezveze. Zdaj vem, da je to bil privilegij.
Sama sem, nihče me ne vpraša, nihče ne opazi, edini človek, za katerega sem želela da bi mu bilo mar nima časa. Šele zdaj vem, kako sam je človek.
Vedno manj mi je mar zame.Vedno manj mar mi je, če je drugim mar zame.
Marjetica
Marjetica–>zato pa se obrni na tiste,ki jim je mar,…na tiste,ki ti lahko in znajo pomagati
Vsak se vživi v vlogo, ki mu pač v enem trenutku paše
gleda kdo futuramo?!
Ja sej je res klokan s tem se popolnoma strinjam.
Grozno. mislim, da moraš prijavit, Merjetica.
Vlatka.
Joj Marjetica..ja, zakaj nisi prijavla…
bravo, ker si spregovorila!
Morena
Marjetica, pokliči, veš kam…resno ti govorim, ker poznam kar nekaj ljudi, ki bi želeli (če je to sploh mogoče) pomagat. Me slišiš….pokliči!!!!!!!
In nikomur od njih ni vseeno! Ne glede na trenutno doživljanje…obstajajo dogodki, ki presežejo vse.
in če je res…klokan in tisti bebec pod njim…vajina futurama bo končala tem nekje globo, tako globoko, da bosta vedela, da majhni mediji ne obstajo…vajina bo videokaseta.
Prijavi ga! Nujno! Najbrž bo pote tudi tebi lažje. Vsaj mislim. No ne vem, ne morem nekaj biti pameten o stvareh, ki nimam pojma.
Ful sem ponosen nate da si se nam zaupal.
Res če je kej…… ti sam reč.
Tomaž ti pa res nimaš pojma!
Državljan sveta: Smeh mi pomaga Hvala! hehehehe
Tomaž, potem bo TUDI CELO NJEJ lažje?
Vlatka
Samo, ti se kar smej. Marjetici pa verjetno ni do smeha. Namreč, obstajajo zapisi, ki so in tisti, ki so za izbris. Vsak naj presodi sam, kam je uvrstiti tega.
Nikomur ni do smeha, ki ima vsaj malo soli v glavi. Če za samomor ne zadošča, za življenje pa je premalo, pride do tega, čemur smo priče tule. Mogoče nasmejani tovornjakarji, ki so v resnici psihiatri pod krinko (lahko si zamišljamo Futuramo, v kateri so vloge silno poljubne) ne sočustvujejo s tistimi, ki trpijo, ampak z onimi, ki delajo hudo?
Rommel, prve dve vrstici sta fajn,
tistega o zakrinkanih psihiatrih pa raje ne komentiram.
Vlatka
Prvi dve vrstici nista fajn, ampak sta povzetek (kao) resničnega stanja (ki, mimogrede, nikakor ni “fajn”, s čimer se verjetno strinjaš). Naslednje pa imajo tudi precej smisla - če jih ne vzameš dobesesedno. Pa še tole, če se že ravno “pogovarjava”: všeč mi je tvoj slog pisanja, kar je tudi edino, kar me pravzaprav vleče na ta blog.