Tako kot že velikokrat sem bil pijan in opazoval ljudi.

Parčki so se mečkali, prijatelji plesali in se pogovarjali. Ker sem bil spet preveč pijan sem dokaj hitro odšel.

In kot ponavadi zvečer sem sam z mislimi…..

Čeprav želim vsem srečno življenje so moje misli bad.

Zvečer in zjutraj se počutim enako. Povoženo, osamljeno in žalostno. Mislim da bi bilo fajn, da bi kot včasih živel zdaj in ne v nekih mislih.

Čeprav se včasih trudim, mi ne uspeva in vseeno mi je postalo to kaj se bo zgodilo z mano.  Želim si seveda, da bi bilo bolje, ampak mi čisto vse spodleti. Mislil sem saj je to  samo čudna luna, čuden teden, slab mesec, slabo leto, slabo obdobje, ki ga vsak doživi. Sedaj ne mislim več, a upanje še vedno ostaja.

Še vedno se trudim, čeprav brez ciljev, občutkov in čustev, še posebej pa brez  kateregakoli namena živim - če se temu lahko pravi življenje.

Fizični občutek pa je enak kot če se zjutraj zbudiš nekje med dvema grdima, ali če vidiš poslovilni listek. Še ko sem videl ’sedaj bivšo’ v postelji z drugim sem imel več od življenja kot sedaj.