Ob koncu tretjega letnika gimnazije mi je mati podarila majhnega psa, rekoč: “Klemen, dovolj si zrel za takšno odgovornost!” Hlipaje sem se odvlekel v svojo sobo. Pse so imeli vsi moji prijatelji, ob koncu letnika pa so ponavadi dobili avto ali vsaj gorsko kolo. Meni pa je mati podarila majhnega sivega psa! Ko bi bil vsaj buldog ali kaj podobnega! Povrhu vsega je bil grozno prestrašen in je pričakoval celo, da bi mu jaz prigovarjal!!! No, takega izsiljevanja si nisem dopustil, ko sem se malo zbral, sem krenil od doma k prijatelju Andreju.

Ko sem takole sedel pri Andreju, sem vztrajno odganjal misel na majhno prismodo v naši marmornati veži. Ali bolj ko sem jo odganjal, bolj me je plašila. Vedno bolj sem si želel, da bi se ta dan nikoli ne zgodil ali pa da bi se kar preselil in mi ne bi bilo treba nikdar več domov k tistemu majhnemu prestrašenemu kužku, ki ga je v mrzli veži bržkone zeblo. Razmišljal sem o petdnevnem obisku starih staršev, pa sem se takoj spomnil, da sta odpotovala v Srbijo; za pot do tja pa nisem imel denarja. (Vse bi bilo drugače, če bi mi starši za uspešno dokončan letnik dali avto, potem bi lahko šel kamorkoli. Ampak potem seveda ne bi rabil nikamor hoditi, ker ne bi bilo v veži tiste sive tresoče kepe.)

Bil bi odšel na konec sveta, si dal izbrisati spomin, karkoli. A odšel sem po obisku domov. Cucek je še vedno stal premražen v veži. Očitno se niti mati ni bili pobrigala zanj, verjetno je zavzela vzgojen položaj, dasiravno je ob tem malo ščene potegnilo kratko. Natrosil sem mu prgišče očetovih koruznih lističev. Kar stran sem se obrnil, nisem hotel gledati, kako je planil po njih. Tudi mleka sem bil prinesel, da bi se odžejal in mi ne bi celo noč javkal pred vrati od moje sobe. A kot se je izkazalo, sem se krepko uštel.

Hitro sem se bil poslužil zobne ščetke in zdrsnil med gladke rjuhe. Misel na malo ščene mi nekako ni dala takoj zaspati. Ob premetavanju po rjuhah (mati je tako lepo vse nadišavila, počutil sem se ob svežih rjuhah kot v nebesih) sem zaslišal v veži (blizu moje sobe) tiho javkanje. Prismoda mi ob polnoči ni privoščila počitka!!! Kako neskončno sebično! Kakšen zahrbten način, da nekomu izsiliš pozornosti!

Skušal sem ga ignorirati. Zatesnil sem si uhlje z blazino in čakal, da bo nesnaga prenehala z izsiljevanjem. A ko sem čez okrog dvajset minut nehal pritiskati blazino ob ušesa, sem zopet začul jok in stok. Odšel sem na stranišče in nazaj grede sem ga okaral in mu velel, naj da mir. Postelja se je med tem že malo shladila, za kar mu nisem bil posebno hvaležen, a odločil sem se bil, da bom poizkusil umirjeno zaspati. A odločitev je bila daleč od tega, da bi bila kompatibilna z njegovo. Revše je začelo tuliti kot mlad volkec. Kako sprijeno se mi je to zazdelo!

Takšno igro sva igrala še dve uri, a potem je oče naravnost pobesnel. In kaj naj bi drugega, kot da ga vzamem v svojo sobo ali pa ga pahnem skozi vrata? Vzel sem ga v sobo, ob postelji sem mu dal svoj stari pulover in ga zabrisal vanj. To bi moralo biti dovolj toplo, sem si rekel.

A pokora, to zmene, ta je vztrajal naprej! Da bi ga vzel v posteljo, se razume! In vedel je, da je moj oče prekleto utrujen in jezen in da če bo izsiljeval, lahko računa s tem, da se bom moral prej ko slej ukloniti. In tako je tudi bilo.

Med sveže rjuhe sem stlačil majhno umazano nesnago in trajalo je večnost, a končno je utihnila. Sanjalo se mi je, da se potapljam nekje na vzhodni atlantski obali in me kisikova bomba veže in vleče na dno. na desnem boku sem bil zagledal celo rano, ki jo je povzročil pas. Nisem in nisem mogel zlesti iz opasane opreme. In tako, s strahom in cmokom v grlu, sem se bil nazadnje prebudil. In nekaj pod mano me je neskončno tiščalo. Negibna kosmata kepa, že čisto mrzla, čeprav sem jo bil ogreval s svojim telesom vso noč.