Tako. Vrnila sem se. Pa ne sama. Mojim običajnim osebnostim se je pridružil nov osebek. Črva sem poimenovala Filip in ne dovolim, da mi ga odstranijo z operacijo. Pozanimala sem se in ugotovila, da ga lahko mirno pustim v roki. Ko bo pripravljen, se bo spremenil v nekaj letečega in me zapustil. Zakaj ga pa ne bi pustila pri miru. Saj ni edini, ki me žre pri živem telesu.

Bil sem na izletu pri prijateljici, ki živi daleč (200Km). Rahlo zaspan sem zvečer odšel domov. Že na avtocesti sem dobil občutek, da nekaj ni vredu. Seveda sem se ustavil in spil kavo, malo se ofrišal in odšel naprej proti domu. Poklical sem prijatelja, ki živi blizu mene in zmenila sva se da spijeva pivo pred spanjem. Pogovarjala sva se še dolgo in okoli 4h sem odšel domov. Spet sem si nabijal muziko pri odprtem oknu in veter mi je mršil lase. Ko sem naslednjič odprl oči, so bile za mano lučke na števcu pa 120 in kar poletel sem čez semaforizirano križišče ( tik pred mojim domom ). Ker so možje v modrem avtu rahlo upočasnili, niso videli kje sem zavil.

Danes sem pripravil piškote, ker pričkujem njun obisk.

Morda sem navaden posranec, degereriran primerek, sociopat. Ni več ženske, ki bi pritegnila mojo pozornost. Najbolj vroče občutke izzove podoba v ogledalu, surfanje po netu in listanje po revijah me pušča popolnoma hladnega. Ni ženske, ki bi spet vnela strasti v meni, jokal več zaradi nobene ne bom. Žalostno je pomisliti na to, da sem do svojega 25. leta doživel vse, kar se tiče spolnosti in tovrstne ljubezni (še vedno upam, da sem upravičen do očetovske, a kako bi sploh lahko do tega prišlo!), a to je resnica, s katero se bom sprijaznil. Vem, okolica bo to težko sprejela, a končno sem se otresel ogabne navade zaljubljanja.

Za dobre ocene se nisem bogve kako zavzemal. Že zaradi prehrane in nesporazumov v razredu so le-te močno opešale. Če sem kje lahko goljufal, sem se tega branil, ker se mi je zdelo nekam nesmiselno. Sprejel sem pač, da v dani situaciji boljše ne more biti.

Doma seveda niso bili navdušeni. Ne zato, ker je bil oče v šoli marljiv in mati vzor vsemu razredu, ampak preprosto zato, ker se jima je zdelo, da bi zmogel pridobiti celo Nobelovo nagrado ali kaj podobnega genialnega. Nekoč sem slišal mati govoriti z očetom: “Martin, težka leta so to, sigurno bo zlezel iz tega.” Oče je odgovarjal:”Za vedno bo ničla, Marjanca! Življenje mu polzi iz rok! Mar ne vidiš, da samo čas zapravlja?” Pa je mati rekla: “Vedno je težko z genijalnimi otroki. Težko je priti do njih, tako radi se skrivajo. Pustiva mu prostor, zaupajva mu.” Beri naprej »

Mama je zbirala cunje za otroka moje prijateljice. Prala, likala, iskala lepe, šivala gumbke, ki so odpadli, vrvice, sem in tja tudi kakšno luknjico, ljubeče je oprala vrečo in jih zložila vanjo. Potem je prišel mož moje prijateljice in vse skupaj odnesel domov k družini.

Čutite tragiko? Morda ironijo?

Prijateljica me je poklicala, da so oblekice fajn in da so mu nekatere sicer še prevelike, ampak mu bodo tudi v kratkem prav…potem pa me je vprašala, kdaj midva nameravava imeti otroka. Nisem imela poguma, da bi ji priznala, da naju več ni in da bom imela otroka kar sama. Malo sem jo pripravila na to, da je možno, da bova šla narazen. Čisto rahlo sem namignila. Pogumna, kakor je, se ji moji dvomi niso zdeli nič tragičnega in z nekaj pomirjevalnih besed me je odpravila.

Zarila sem se v blazino in jokala. Jokala sem tudi ob filmu Najini mostovi. Najinih mostov ni več.

Torej, sanjala se mi je, da sem rodila. Mislim, da mu je bilo ime Til ali Pij (čeprav ne vem, zakaj sem tako prepričana, da bo fantek). Pa sem šla v dnevno sobo in medtem ko je spal, sem gledala TV. Ko sem se panično spomnila sredi noči, sem oddrvela v svojo malo sobico, kjer sem imela posteljico in model je stal na nogah in skakal in v ustih je imel dudico in nič ni bil tečen (očitno se je dokaj hitro razvil). Na moji postelji je spala mati, ki je ves ta čas budno pazila nanj. Rekla sem ji, naj se kar naspi (ni se mi dalo skrbeti zanj, pa dojiti bi ga morala in vse, pa sem raje teve).

A neke noči, ko sem prišla s pohajkovanja, sem spet zagledala tisto štručko, ki je poskakovala od veselja, ko me je zagledala. Takrat sem ugotovila, da si otroka zelo želim. Ne bom več sama, nekdo me bo vesel, nekomu bom nekaj dala, za nekoga boma skrbela, končno bom normalen človek, ne pa zarita v krtovo luknjo, polna piva in čikov. Zdaj bo glavni on, nedolžen mali otrok, ki mu bom dala vse, kar mu bom zmogla.

A v sanjah sem se zbudila, in stekla v sobo in preverjala, če je mali še vedno tam. Pa je bil. Spal je. A začel se je razblinjati, kar zmanjkalo ga je in jaz sem se dušila od joka. Potem sem se zavedla, kako zelo si želim otroka in da moram nekako do tega priti. In sem ugotovila, da bi bilo pametno, da se s svojim bivšim vsaj malo pobotam, tolko da se dava še parkrat dol, da mu lažem, da jem tabletke  (vem, svinjsko, nikol ne bi mogla zares tega narest), pa da zanosim in ga potem odpikam dokončno. Sicer sem ugotavljala, da to ni baš neki dedni material, ampak po vsej verjetnosti, bi večinoma prevladoval moj, tako da sem se s tem pomirila.

V snovanje tako zahrbtnega načrta sem se zbudila in ugotovila, da sem itak noseča in da ne rabim več skrbeti. Zjutraj sem toliko časa bruhala, da sem bruhala kri, obhajala me je mrzlica in vročica. Upam, da bo otrok tole moje nestabilno stanje sploh preživel. Definitivno ga pa bom obdržala, ker ga imam že sedaj rada.