Torej, sanjala se mi je, da sem rodila. Mislim, da mu je bilo ime Til ali Pij (čeprav ne vem, zakaj sem tako prepričana, da bo fantek). Pa sem šla v dnevno sobo in medtem ko je spal, sem gledala TV. Ko sem se panično spomnila sredi noči, sem oddrvela v svojo malo sobico, kjer sem imela posteljico in model je stal na nogah in skakal in v ustih je imel dudico in nič ni bil tečen (očitno se je dokaj hitro razvil). Na moji postelji je spala mati, ki je ves ta čas budno pazila nanj. Rekla sem ji, naj se kar naspi (ni se mi dalo skrbeti zanj, pa dojiti bi ga morala in vse, pa sem raje teve).

A neke noči, ko sem prišla s pohajkovanja, sem spet zagledala tisto štručko, ki je poskakovala od veselja, ko me je zagledala. Takrat sem ugotovila, da si otroka zelo želim. Ne bom več sama, nekdo me bo vesel, nekomu bom nekaj dala, za nekoga boma skrbela, končno bom normalen človek, ne pa zarita v krtovo luknjo, polna piva in čikov. Zdaj bo glavni on, nedolžen mali otrok, ki mu bom dala vse, kar mu bom zmogla.

A v sanjah sem se zbudila, in stekla v sobo in preverjala, če je mali še vedno tam. Pa je bil. Spal je. A začel se je razblinjati, kar zmanjkalo ga je in jaz sem se dušila od joka. Potem sem se zavedla, kako zelo si želim otroka in da moram nekako do tega priti. In sem ugotovila, da bi bilo pametno, da se s svojim bivšim vsaj malo pobotam, tolko da se dava še parkrat dol, da mu lažem, da jem tabletke  (vem, svinjsko, nikol ne bi mogla zares tega narest), pa da zanosim in ga potem odpikam dokončno. Sicer sem ugotavljala, da to ni baš neki dedni material, ampak po vsej verjetnosti, bi večinoma prevladoval moj, tako da sem se s tem pomirila.

V snovanje tako zahrbtnega načrta sem se zbudila in ugotovila, da sem itak noseča in da ne rabim več skrbeti. Zjutraj sem toliko časa bruhala, da sem bruhala kri, obhajala me je mrzlica in vročica. Upam, da bo otrok tole moje nestabilno stanje sploh preživel. Definitivno ga pa bom obdržala, ker ga imam že sedaj rada.