Sovražim zelence, ki mi poskušajo uturit nemesno hrano pod pretvezo grozečega globalnega ogrevanja. In zdaj je popularno, da postaviš besedo EKO pred vsak svoj shit izdelek in potem ga prodaš na veliko, ker bedasti zelenjadarji mislijo, da rešujejo svet. Poln kufer jih imam z njihovimi nasilnimi stojnicami in transparenti z retardiranimi napisi, ki zavajajo vse, ki imajo možganski primankljaj.

Sovražim dobrodelne akcije, ki so le krinka. Ljudje se radi lepe delajo. Meni, ki ZARES potrebujem pomoč, nihče ničesar ne da. Pa mislim, da so afriški primerki itak obsojeni na propad. No ja, mogoče sem jaz tudi. Torej se tudi vame ne splača vlagat. Zdaj razumem.

Btw, rezanje prstov bo moralo še malo počakati, ker moram najprej dobiti takšno službo, ki me bo zavarovala in hkrati omogočala v prejšnjem poustu omenjeno akcijo.

Nek delavec si je z mašino v tovarni odrezal prst. Dobil bo odškodnino.

Takoj si odrežem vse prste, če mi bo kdo plačal. Pravijo namreč, da naj se še malo ohranjam pri življenju, a brez nekega dotoka denarja to žal ne bo mogoče.

Ponoči so me napadle podgane. Grizle so mi ustnice, obe roki, trebuh in stegna. Klicala sem sestro v sosednjo sobo, a me ni slišala, saj sem imela zelo šibek glas. Po rokah imam krvavo, ustnico tudi, trebuh je načet, v stednu imam grozljivo rano. O tem sem se posvetovala z domačimi, a nihče ni kaj resno zapaničaril. Začeli so mi preurejati sobo, omiskali omare, potisnili mizo ob okno… A bolj ko so umikali omare, več se je razpiralo za njimi. Stanovanje je postalo kot velik star in oduren prostor poln starih spominov. Mami je začela jokati, fotr je kritično opazoval situacijo. Upam, da mi bo srce kmalu odpovedalo, ker tega ne zdržim več.

Že dva dni čutim srce v želodcu. Zdej ali je to zarad otroka (fak of a zdej bo še sto let tkole???) al pa zato ker sm se trudla da ne bi bruhala pa sm ob tem očitno pogoltnila srce.

No, kar se požre, se tud poserje…

Ničesar nimam proti orehu, za furnir skoraj ni boljšega lesa, a vendar mi je jesen prirastel k srcu, bel in nežen les, ki sem si ga poželel v svoji sobi za pohištvo. Čeprav je gaber primeren za udarce , njegova skorja pa je gladka in siva, sem se odločil, da moja soba potrebuje les, ki je izdelan iz drevesa, ki ima sprva gladko in sivozeleno, pozneje pa že skoraj brazdasto skorjo, pa tudi če bi se odločil za hrast, mora le-ta biti star skoraj tri stoletja, če bi si iz njegovega lesa poizkusil izdelati furnir. Boljše je celo, da je star skoraj štiristo let, zato sem idejo o hrastu kaj hitro opustil. Tudi za sam parket se mi je jesen zazdel naravnost idealen in tako sem naročil kar nekaj tega lepega dragocenega lesa. Po drugi strani pa mi je tudi v spominu ostalo, da se veliko gabra pokuri za toploto, zato sem morda gaber malo manj spoštoval, čeprav se mi seveda spričo tega dejstva ni globoko zameril. Pa vendar – imeti parket iz lesa, ki ga ljudje uporabljajo za drva, to se mi je zdelo kar malo nesprejemljivo.

Ker je jesen zelo hvaležen les, sem ga dokaj hitro postružil, skoraj sem bil dohiteval svoje načrte o sanjski jahti, ki bi si jo nekoč v prihodnosti želel narediti.

Ko sem začel obdelovati les malo bolj detajlno, sem presenečeno ugotovil, da nisem naletel na skoraj nobeno grčo, ki bi mi preprečevala finejšo obdelavo. žagal sem in stružil, pa gladil in to je trajalo skoraj dva meseca. Oče je bil tedaj ravno v bolnici, mati pa mi je med težkim delom hitela pripravljati prigrizke. Hvaležen sem ji bil, tega ne zanikam, a več kot deset obilnih malic na dan nism zmogel, da sem si naložil v delavnici na posebno polico, izdelano iz švedskega jekla, katerega je moj oče izredno spoštoval.

V noči na tretji avgust, minevalo je že zadnjih par dni pritrjevanja raznih detajlnih kosov lesa in izrezljanih podobic, sem v svojo sobo zaslišal čuden šum. Nemudoma sem bil pokonci.

Prizor, kateremu sem bil priča, ko sem stopil v delavnico, mi ne bo nikdar izbrisan iz spomina. Vse, letvice, podobica Kristusa, pribitega na križu, obrobki, lepila, laki…vse je gorelo. Lagal bi, če bi trdil, da sem nazadnje jokal v tistem trenutku, ampak definitivno je bil moj jok buren in glasen, saj so se bile podgane, ki so izsledile moje stare malice, prestrašile in v hipu razbežale.

Oče je prišel pijan iz bolnice (verjetno se je ustavil v kakšni gostilni, sa je bila ura že tričetrt na dve) in požgal vse, kar sem bil naredil v dveh mesecih. Sanje so se razblinile in po nakup sem skočil v Lesnino.

Hvala, res hvala. Sestra.

Hvala. Najprej je razdrla predelno steno med najinimi sobam, preselila bivšo punco od svojega tipa v najino sobo in potem odšla v njeno sobo (sobe so bile tri). Za nameček se je potem naselila v njeni sobi, mene pustila z jokajočo deklino, proti moji volji pa je tudi povabila mojega bivšega.