Morda sem navaden posranec, degereriran primerek, sociopat. Ni več ženske, ki bi pritegnila mojo pozornost. Najbolj vroče občutke izzove podoba v ogledalu, surfanje po netu in listanje po revijah me pušča popolnoma hladnega. Ni ženske, ki bi spet vnela strasti v meni, jokal več zaradi nobene ne bom. Žalostno je pomisliti na to, da sem do svojega 25. leta doživel vse, kar se tiče spolnosti in tovrstne ljubezni (še vedno upam, da sem upravičen do očetovske, a kako bi sploh lahko do tega prišlo!), a to je resnica, s katero se bom sprijaznil. Vem, okolica bo to težko sprejela, a končno sem se otresel ogabne navade zaljubljanja.

Sedim v svoji sobi in piva mi je zmanjkalo. Počutim se kot v puščavnatem pesku. Grlo imam suho in me peče, skozi nos pa občutim le prah.

A kaj ima moja nesreča pomena, če stojim v saharski puščavi? Rad bi si odrezal žile, a kaktusi bi prehitro popili mojo kri.

Moja nesreča ne predrami niti zvestega psa, ki leži v koči na vrtu niti klošarja, ki vztrajno pijančuje pred trgovino.

Ko sem jo zadnjič videl, sem se po celem telesu zdepiliral in upal na njen obisk. A prišel je zjutraj samo poštar. Ljubim jo in brez nje ne morem živeti.

Umreti pa tudi ne morem,  ker sem nesmrten.  Tudi meni kakor odiseju jastreb para čreva sleherni dan.

A vkovan sem v skale nad prepadi Šmarne gore.

Sej bi prosu Samota, da mi skoplje grob, ampak ga še seb ne more. Pa tudi kaj bi mi grob sploh pomagal, če pa ne morem umreti.

Kot mi je nekoč dejal prijatelj Nace:”Jaz si niti umreti ne zaslužim.“