Obravnavajo hrano, kot da je suho zlato.

Nekoč sem se imel za gurmana in bil na to ponosen.

Mati me je vedno vzgajala v duhu, da hrane nikdar ne sme zmanjkati in neredko mi je tudi rekla: “Lačna usta preveč pojedo.” To je pomenilo, da če si lačen, si ranljiv. No, temu načinu razmišljanja sem se že zgodaj odrekel. Zamerila se mi je hrana v velikih količinah, jedel bi rad, pa sem izgubil apetit do materinih obilnih malic in kosil. Celo z večerjo mi ni nikdar prizanašala, miza se je vsak večer šibila pod kuhano šunko, francosko solato, telečjo pečenko in pravkar pečenimi hlebci kruha. Jaz pa sem sanjal o tem, da bi bil navaden otrok, da bi jedel za večerjo čokolešnik, da bi šel čimprej stran od mize in počel svoje stvari, ki so mi bile tedaj pomembnejše.

Tega s hrano, tega ji nisem bil nikdar sponašal, priznaval sem njeno teorijo in se trudil jesti, kar mi je bila pripravila njena skrb. Očetu je bila njena skrb všeč, neredko se je najedel kot lačen prašič, jo hvalil pri mizi, da bi tudi jaz uvidel, kako pomembno je, da jemo dobro in slastno in smo zato na nek način nad ljudmi, ki so lačni in pripravljeni trpeti poniževanja in nizkotna ravnanja. Beri naprej »

Požrešna narava človeška! Očitno sem res samo človek, nič več, nič manj kot to. Mali bedni nepomembni človek, ki ničesar ne ve.

Ponujen mi je bil užitek za trenutek, užitek, ki ga slehernik ne doživi v celem življenju, a moja bedna človeška požrešna narava je hotela še! Mar bi se bil umaknil, razmislil o sebi in svojem življenju, ugotavljal spet znova prave vrednote, hranil ta dogodek kot spomin in bil s tem srečen in spokojen do konca svojih dni! Hvaležen bi bil moral biti, a moral bi ga pustiti da gre!

Drugega si ne znam reči, kakor da sem pač prav po človeško neumen, še zdaleč nisem presegel tega, o čemer sem bil prepričan, da sem že davno nad. O ne, lahko bi si celo očital, da sem pohujšljivec, primitivnež ter slabič! Ženska, ki je šla mimo, je spremenila toliko tega v meni, porušila temelje, na katerih sem si bil zgradil samozavest in izgubljal sem se bil v rožnatih meglicah kot od opija omamljen.

Ne morem pisati, da sem popolnoma pozabil nanjo, da sem izgubil vsako upanje, da jo še kdaj vidim, da je to stvar preteklosti in bom spet tak kot prej, vitalen in asketski. Nemara sem za vedno pogubljen.

Špar… prevohal sem celo polico smrdljivih poceni mehčalcev, dokler pa nisem šel (ne boste verjeli) v navaden Mercator in tam našel pravega. Že včerajšnji večer sem si posteljo oblekel v rjuhe, oprane z njim (kupil sem ga kar na zalogo, če ga slučajno v Mercatorju zmanjka).

Želel sem si, da se mi v sanjah prikaže spet ona, da podoživim prekrasen trenutek, najjasnejši v svojem življenju. Želel sem si tistih sanj, ki jih človek malodane po svoje prikroji, po svoji volji. Vnaprej sem si zvečer izrisoval trenutek, ko gre mimo mene Ona in se ji nasmehnem, spregovorim besedo z njo, jo zadržim še malo, preden gre naprej po njeni poti, posejani s cvetovi. Nemara sem bil preveč optimističen, da sem si želel to doživeti na silo, a vendar sem bil ob svitu močno razočaran. Celo noč sem se bil zbujal, sanjal pa nisem skoraj nič. Jokal bi bil, pa nisem mogel. Nisem našel prave solze, ki bi pokazala, kako hudo mi je. Ne, taka solza bi me izpila, posušila, vzela dih in me pustila mrtvega in skrivenčenega na tleh. A jaz sem bil samo mali človek, pehajoč se za srečo, sebičen in samovoljen, v meni ni bilo moči, da se odpovem enemu samemu trenutku z njo, enemu samemu spominu. Ni šlo več za to, da sem ljubil mater in je nisem hotel žaliti, v meni je altruizem izginil, le gola sebična želja je ostala v meni prisotna in nanjo vezan strah, da se borim zaman in ne bom nikdar poplačan za to, da tako trpim.

Tako sem se danes odločil in odšel na isto mesto ob istem času (za vsak slučaj sem prišel malo prej) in posedal po klopici. V rokah sem bil stiskal mehko brisačo, prepojeno z mehčalcem in čakal na neverjetno doživetje. Čakal sem bil tri ure, nesrečno strmel predse in se vzpodbujal, da nisem kar na kraju mesta umrl in obupal. Ali deklice od nikoder ni bilo. Osramočen, očitajoč si lastnega upanja, sem krenil proti domu. Najmočnejši pa je bil občutek sramote in lastnega razočaranja. Vedel sem, sam sem si bil kriv.

Marsikdo je že spoznal občutek, ki ga dobiš ob spoznanju, da je neka oseba prava zate. Navzlic temu, da se mi zdi morda malo pretirano govoriti o usodi in sorodnih dušah, lahko potrdim, da takšen občutek obstaja in redko vara. Zdi se neresnično, dokler tega ne doživiš. Zdi se iluzija, sklenjena v glavi posameznika.

Sprehodil sem se bil ob vznožju Rožnika in vsrkaval vonj svežega listja. Zrak okoli mene, zelene barve, tišina in nežen vetrc, vse to me je opijanjalo, da sem se bil moral odpočiti na klopici.

In takrat je prišla mimo. Hodila je nežno, noge so se ji bile komaj dotikale, obleka pomladnih barv iz tanke tkanine ji je nežno plapolala v vetru. Začutil sem vonj po mehčalcu, pomešan z vonjem njene kože. Lasje, mehki svetli, do ramen spuščeni in rahlo skodrani, so se prepuščali slehernemu pišcu vetra in boki so se ji bili pozibavali mirno in enakomerno kot lahko galopira le zelo izurjen konj. V glavi se mi je zavrtelo in komaj sem se obdržal v sedečem položaju. Hotel bi umreti, zdelo se mi je, da sem dosegel največ, kar lahko človek sploh doživi. Kot bi celo življenje čakal samo na ta trenutek! naenkrat je vse dobilo smisel. Vse v tem stvarstvu me je vodilo k njej in k temu božanskemu doživetju. Težko sem dihal od sreče in čelo se mi je bilo zarosilo. Beri naprej »

Za dobre ocene se nisem bogve kako zavzemal. Že zaradi prehrane in nesporazumov v razredu so le-te močno opešale. Če sem kje lahko goljufal, sem se tega branil, ker se mi je zdelo nekam nesmiselno. Sprejel sem pač, da v dani situaciji boljše ne more biti.

Doma seveda niso bili navdušeni. Ne zato, ker je bil oče v šoli marljiv in mati vzor vsemu razredu, ampak preprosto zato, ker se jima je zdelo, da bi zmogel pridobiti celo Nobelovo nagrado ali kaj podobnega genialnega. Nekoč sem slišal mati govoriti z očetom: “Martin, težka leta so to, sigurno bo zlezel iz tega.” Oče je odgovarjal:”Za vedno bo ničla, Marjanca! Življenje mu polzi iz rok! Mar ne vidiš, da samo čas zapravlja?” Pa je mati rekla: “Vedno je težko z genijalnimi otroki. Težko je priti do njih, tako radi se skrivajo. Pustiva mu prostor, zaupajva mu.” Beri naprej »

Ob koncu tretjega letnika gimnazije mi je mati podarila majhnega psa, rekoč: “Klemen, dovolj si zrel za takšno odgovornost!” Hlipaje sem se odvlekel v svojo sobo. Pse so imeli vsi moji prijatelji, ob koncu letnika pa so ponavadi dobili avto ali vsaj gorsko kolo. Meni pa je mati podarila majhnega sivega psa! Ko bi bil vsaj buldog ali kaj podobnega! Povrhu vsega je bil grozno prestrašen in je pričakoval celo, da bi mu jaz prigovarjal!!! No, takega izsiljevanja si nisem dopustil, ko sem se malo zbral, sem krenil od doma k prijatelju Andreju. Beri naprej »

Želel sem si, nekega dne, da bi Peter prišel na obisk. Dan je bil soparen in dolgočasil sem se. Peter bi že vedel, kaj storiti, a ga od nikoder ni bilo. Pomislil sem, da ga je morda mati pridržala zaradi domače naloge. “K Petru skočim, ne bom se dolgo mudil,” sem materi zaklical med vrati. Tekel sem okoli ovinka navkreber, vročina mi je bila v glavô. In tedaj sem zapazil, da je namesto Passata na dvorišču Petrovih staršev zeval… prazen prostor! Težko mi je postalo pri duši, sleherni hip med potjo sem si predstavljal Petrov presenečeni obraz, ko bi me ugledal. Izpustil bi iz rok svoj avtomobilček na daljinsko in me odpeljaj v svojo rajsko sobo, polno igrač. Če si le ne bi vsega tako živo izrisoval! Morda bi bilo moje razočaranje bistveno manjše!

Že tako soparen dan se je spremenil v železno breme na mojih plečih. Komaj sem še dihal, komaj stal. Odločil sem se, da bom Petra kar počakal, nekoč bo že prišel. Beri naprej »

O medvedjih uslugah

Že ko sem bil star 13 let, sem začel razpoznavati takoimenovane medvedje usluge. Mati me je pred šolo obložila z obilno malico, da bi ne bil lačen. V šoli me ni hotela naročiti, ker se ji je šolska malica zdela preskromna. Sošolci so imeli za malico npr. dva kosa črnega kruha, trikotnik Zdenka sira, jabolko in kakav, medtem ko sem imel jaz sočen sendvič s šunko in hrenom (s čimer pa mati ni pretiravala, da me ne bi peklo), pollitrski ananasov sok, dve kuhani jajci in 4 mandarine ter še posladek, majhno čokoladico. Za energijo, je rekla. Bahač nisem bil in nikdar ne bom, nerad sem gledal, kako sošolci z lačnimi očmi požirajo mojo malico. Celo očitali so mi, da se imam za nekaj posebnega! Začel sem se umikati, malical sem kje v kakem kotu, čimhitreje, da bi sošolci ne zaključili s svojim obedom pred menoj in se zazirali vame, ko bi nerodno lupil kakšen tropski sadež. Hrano sem le napol prežvečil, pollitrski sok pa je pomagal, da sem cele kose neprežvečenega mesa (včasih mi je mati dala tudi pečenko) lažje pogoltnil. V učni uri, ki je sledila malici, sem se pogosto počutil zelo slabo, v želodcu se mi je napihnila gmota neprežvečenega kruha, napitega s sadnim sokom in koščki mesa, čokolade in tropskih sadežev. Včasih mi je dala mati oreščke, rekoč, da so dobri za možgane, pa so mi tako obležali v želodcu, da sem do zadnje ure občutil hudo slabost. Teste sem začel pisati malomarno, med poukom sem komaj sledil, kadar pa sem bil vprašan pred tablo, sem včasih tekel na stranišče in moral izbruhati vse, kar sem tistega dne pojedel. Enice so se kar kopičile v redovalnici, mati je od jeze še komaj kaj spregovorila z menoj in ko je prišla na obisk moja najljubša teta Sergeja, se je mati na ves glas pritoževala čezme in tedaj se mi je zdelo, da sem teto Sergejo celo malo razočaral. Nikdar ne bom pozabil, ko me je ob prihodu objela kot vedno in mi prinesla darilce (po navadi avtomobilček, kajti bil sem zbiratelj in imam še vedno tri police v svoji omari zasedene s svojo imenitno zbirko), pa je mati takoj rekla: “Geja, ne dajaj mu ničesar, smrkavcu, že tako ima polno rit vsega, pa je začel v šoli srat!(Ko bi le vedela, da bruham njene malice, ne pa serjem!!!)” Sergeja me je takrat tako žalostno pogledala, da sem zlezel vase, se opravičil in se odvlekel v svojo sobo, kjer sem ležeč na postelji razmišljal o tem, da so me dobre malice oropale vse sreče, do katere sem bil upravičen na tem svetu. Čas je bil, da spremenim taktiko. Beri naprej »

Ni pošteno. Pretepli so me.

Ne bom imenoval, ampak zdi se mi, da vem, kdo je kriv. Kajpak sumim, da je povezano z blogom. Rad, zelo rad bi, da bi bil še včerajšnji dan, ko me še niso pretepli in tudi nisem vedel, da me bodo in sem potem sproščeno hodil po ljubljanskih cestah. Šel sem na sprehod, si v parku privoščil počitek, poslušal ptice in se spraševal, če so res tako pametne, kot pravijo. Kajti če bi bile pametne, bi res tako veselo žvižgale? Jim ni mar, da trpijo nedolžni in da so nekateri tako prizadeti od življenja, da jih je še sama hudobija? No, razmišljal sem, kako se nam v Sloveniji vse obrača narobe; moj dedek, ki je bil partizan, je vedno upal, da bodo stvari za nas dobre, da so nam ustvarili lepo prihodnost. Rekel je, da je imel tudi sam krvave roke, pa je to vzel v zakup, kajti - bila je vojna. Zagledal sem sveže cvetje, prav nič osušeno, kakor bo poleti… Mimo je prišel star gospod… starejši od mojega dedka (če bi bil moj dedek še živ). Spraševal sem se, kje je bil on med vojno. Je bil izdajalec, živel v tujini? Morda pa je imel samo srečo, pa v vojni ni trpel, da je videti tako čil in zdrav. Tudi hodil je… počasi. Gibčna hoja in refleksi, to se je partizanom poznalo do smrti! Kot da bi se za večno zarisalo v njih, da so tekli pred Nemci!

Vstal sem. Stopal sem po peščeni potki. Večerilo se je in večeri so zanimivi, drugačni so. Zato sem se odločil narediti še en krog po ljubljanskih ulicah. Kot da bi slutil, da bo to moj zadnji lep sprehod preden…

Po tem žalostnem dogodku bom verjetno raje doma, bral kakšno pametno knjigo in pozabil na mestni vrvež.

Pa še posebna zahvala Bricku: nehal bom pisati pesmi, ker si me opozoril, da sem gnil. Resda smatram, da boš moral pogledati, v katerem stadiju gnitja si ti, da ne boš do konca zgnil, ampak fajn je, da ker si me rešil pred zaslepljevanje samega sebe, ti jaz poizkusim vrniti to uslugo. Torej, preveri, če imaš kaj zdravega še v sebi in pohiti, preden bo prepozno!