Točno opoldan, v soncu, avgusta tega leta, se pravi-včeraj- sem stopala po potki posuti z majhnimi kamenčki. V črni oprijeti obleki, s črnimi čeveljci, s črno torbico, črnimi očali. Korak je bil odločen, samozavesten - korakala sem v bližino mojega očeta. Prvič in zadnjič. Obstala sem tam, kjer je obstati primerno. Potem so ga prinesli. Mimo mene. Bil je v posodi - urni. Bolščala sem v njegovo fotografijo, ljudje, ki so prihajali, so bolščali vame. Neznanci - njegovi bližnji so me zvlekli v ospredje - bila sem njegov edini, neznani, najbljižji sorodnik. Stare vaške babke so bile zelo prijazne z mano. V prvi vrsti sem bila, ko so korakali do “luknje”. Za mano veliko iskrenega joka, moj obraz kamnit. Spoznali so me - njegovi sorodniki - a v branju živopisa nisem bila omenjena.

Zvečer sem prebila pri mojem bratrancu - očetov nečak. Pa me je vprašal zakaj imam vselej tako razmetan avtomobil. Sem odgovorila: “Avto je za peljat se od ene točke do druge in da kaj naložiš vanj.”

Krohotal se je celih pet minut. Potem mi je dejal, da je moj oče izgovoril identične besede, ko ga je vprašal po istem.

Zdaj mi ostane le še dediščina nedoločljive vrednosti. Uradno sem edina, ki lahko deduje.

Naj se ji odrečem?

Marjetica

Ta živalska gnusoba je našla svoja nebesa na površini mojega telesa.  Kot bi že bila crketina.

Še preden bi mi uspelo se sami izvit iz sanj v splošno priznan vsakdan, to naredijo muhe.

In še preden si rečem - še en dan bo treba preživet - priletijo one - name. In me znova in znova spomnijo na to, da moj odhod ni več daleč.

Prekleto neučakane so, medtem, ko jaz s spoštljivo natančnostjo načrtujem, kalkuliram, snujem. Načrt je skorajda izdelan - obiskala sem skoraj vse, ki se kakorkoli vključujejo v moje življenje, se trudim, da bi načrt vseboval čim manj ilegalnosti, a sem se že sprijaznila, da čisto brez nje ne bo šlo….. nekaj še pa vseeno čaka in čaka…      samo muhe ne.

Torej - ne pišem veliko, ker sem večino prostega časa na tabletah.

Marjetica

Nisem prepričana, da je ok, da napišem naslednje, ampak ne morem povedati nikomur tega, kar se je zgodilo.

Pred dvema dnevoma, bil je dolgočasen, siv popoldan, me je kolega povabil na pivo. Vedel je, da nisem v stanju se družiti, a je vstrajal. Pive so se vrstile, on in potem še drugi, ki so se zvrstili, so mi nabijali kako super punca sem, nemalogdo bi delil življenje z mano..saj mi je res šlo že na bolje. Izžarevala sem življenje, tisto svobodno energijo, ki jo premore še redko kdo.

Torej - pivo na pivo, družba se je razšla, jaz pa na pumpo natankat avto. Bilo je nekaj pred deseto, veselila sem se, da mi je spet uspelo odvrnit potencialne ljubimce, presdtavljala sem si, da se zvalim v posteljo, prižgem tv in lepo pijano zaspim, če me seveda ne prestrežejo policaji in bom ob denar, ker nažgana sem bila precej.

V tisti mirni temi sem se še namenila napolnit zračnice. In ko opotekaje opravljam to opravilo, ki bi mirno lahko počakalo na naslednji dan, zaznam pojavo, ki se mi približa. Ustavi se v varni razdalji, počaka, da dokončam svoje delo in me, lahko bi trdila (če se prav spomnim) celo plaho vpraša, če bi mu hotela pomagat dvignit neko škatlo v tovornjak, ki je bil parkiran malo stran od drugih tovornjakov. Nisem mu želela pravit, da sem v resnici totalno nažgana, da bo problem, samo vprašala sem, če bo dolgo trajalo, ker, da se mi mudi. Rekel je - samo za hip, lepo prosim.

Sem šla, nisem ga niti pogledala, mi pokaže škatlo, ki je bila polna tistih tovornjakarskih konzerv, bila je precej težka. On se povzpne na tovornjak na svoji strani, mi odpre vrata, poskušam dvignit škatlo, pa jo spravim le do predzadnje stopnice. Povem, da sem prešfoh, se skobaca iz tovornjaka, mislim si, da se je odpravil sam dokončat spravit škatlo tja, kamor spada.

A je bilo nekaj čudnega. Preden je prišel na mojo stran, je trajalo debelo minuto. Med tem časom sem se trudila obdržati škatlo na tisti predzadnji stopnici. Postajala sem že nervozna. Spustiti je nisem mogla, ker bi se vsebina raztresla po tleh, držala sem jo še komaj.

Nenadoma pa začutim toplo, smrdljivo sapo tik za vratom, obilno telo se prisloni name, da se nisem mogla premakniti. Naslednjega se spomnim megleno. Z eno roko me je potisnil ob stopnice in škatlo, mi zaril roko skoraj v usta, z drugo roko pa…..trajalo je celo večnost, bilo pa ni niti pet minut. Sunki so bili sprva počasni, potem vedno hitrejši. V tisti večnosti - kot da me ni, samo šibko telo se je nemočno vdalo volji smrdljive sape, hropenju, neki tuji nuji. Ne vem zagotovo, potem sem slišala zvok, kot da bi snel kondom.

Osvobodil je svoje šape z mene, jaz pa sem kar stala, trudila sem se stati, telo je trepetaje lezlo k tlom. Tema ni bila temna, temveč svetlo siva, da je noč se zaznala po tem, da je sveži vonj noči počasi nadomestil njegov zatohli zadah.

Stala sem negibna, s spuščenimi kavbojkami, mislim, da so se mi roke tresle, nisem se mogla obleči. Razen tega nisem čutila ničesar.Medtem je vsebina škatle padala po tleh, kot počasnem posnetku.

Kar se spomnim potem je, da sem sedela v svojem avtu, še vedno z odpeto zadrgo na hlačah in sem razmišljala, kako spravit sklopko za v vzvratno vožnjo. Ni se mi mudilo nikamor. Zrla sem v svoje čevlje. Bili so novi, kupila sem jih dan pred tem, bili so, ko sem se v mislih še lahko oblekla v belo obleko - bili so pred tem dogodkom. Tisti trenutek sem se zavedla, da je bilo življenje pred tem, in zdaj je življenje “po tem”. Opazovala sem kako se moj avto premika, bila je tišina, prižgem radio, in Elton John prepeva-goodbye norma jean. V odsotnosti kakršnegakoli čustva sem se zavedla le tega, da peljem avto, posiljena, noben ne bo opazil, ko bom prispela v hišo, noben ne bo vprašal, jutri bom vstala, šla v službo in se trudila, da se ne bo poznalo. Vem - bilo je slovo. Za karkoli naslednjega bo ta dogodek kot temelj za vse v prihodnjem. Vse obleke, vonji v hiši, fotografije, vsak predmet okrog mene je zdaj postal predmet pred tem dogodkom, vse je bilo kot iz prejšnjega življenja. Bilo je, kot bi umrla in se znova rodila - manj človek.

Zjutraj sem vstala, sanjala nisem, opravila kot običajno-si umila zobe, skadila cigaret, se oblekla…vse je bilo isto a vse z manj občutka, mehanično. Ni mi več mar.

A se bojim, da me nekaj izdaja. Bolj kot ponavadi umikam pogled, bolj kot ponavadi je moj ton glasu apatičen, bolj kot ponavadi sem zazrta nekam drugam. A to je le zaznava, občutim manj, kot kažem, zdaj se le delam, da čutim - karkoli.
To sem napisala, ker nisem mogla povedati nikomur, to sem napisala, ker me vam ni trba poznati.

To sem napisala, ker ne bom več mogla čutiti, kot sem pred tem.

Marjetica

Gledala sem oddajo. Naslov: Konec zabave. Bila je reportaža o nekem rastafarjancu, ki je zanetil upor, vstajo nekje v južni ameriki zaradi ” TUNINEGA TUNELA”:

V južni ameriki ribiči lovijo tune, cele tone jih je. Pol te tune otroci, žene in ostali reveži bašejo skoti nek predor tunel (delo je podobno delu rudarjem). Zaradi velike brzine, norme, če tako hočete, nekateri podležeju težaškemu delu in baje se nemalokrat zgodi, da kak delavec zdrkne v tunel s tunami.

Na drugi strani tega predora, pridejo ven, kot na neko veliko ploščad zmlete tune in tako tudi zmleti ljudje.  Ta ploščad ima pod sabo sito, ki ločuje čisto tunino meso od ostale “nesnage”. Tako pravijo upravniki obrata. Ampak! - zaradi potreb svetovnega trga, bi takšna selekcija drastično upočasnila proizvodnjo, in jo uporabijo le enkrat tedensko.

Sledi torej : Ko mi veselo odpiramo konzerve tune, jemo tudi tiste uboge ljudi, ki so onemogli od dela.

In novinar se sprašuje: A je res tako narobe, da z mesom (tuninim), tem primarnim, surovim živežem zaužijemo tudi svojo vrsto? Tako smo pač bolj v stiku s svojo primarno naravo… - tako zaključi novinar.

Meni so se zdele njegove pesmice blazno fine, in ga pogrešam.

Zato zahtevam, da se tisti, ki ga je užalil, javno opraviči!

Torej?

Kdo se mi pridruži?

Nič ni več slabo, neznosno, občutim le še impotentno bedo.

Bedna sem sama, beden je dan, bedni so ljudje, ki si naročijo kavo, bedni so vrtičkarji, bedni so zadrti otroci, bedni so nakupuvalci, bedni so vsi, ki se nekam vozijo. Bedni so tisti, ki se odlično počutijo, bedni so tisti, ki se počutijo slabo, beden je popoldan, bedne so sanje in glasovi, ki jih slišim.

Ne bom nadaljevala, ker je bedno.

Klemc, ti bi to odlično spesnil

Nekateri nam očitajo pasivno držo žrtev. Pa bi nekaj na to. Želim poudarit, da ne gre za pozo, s katero bi se želeli smilit vam ali eden drugemu. Ne vem, zakaj noben ne uvidi, da gre za sprejemanje ter podajanje življenskih stališč iz druge plati ustaljenih, kvazisrečnih, vsiljenih norm in je zabavno pomenjlivo, dragi, nastrojeni ampak zaželjeni bralci, da vas tovrsten gnus moti na tak način, kot vas.

Nismo neumni, ker si upamo priznati to, pred čimer si večina zatiska oči. Kot jaz vidim člane, le-ti kažejo življenje iz tiste sence, ki jo družba po sili hoče pomesti pod preprogo. Tudi takšno je življenje, torej je del resnice! V tem novem totalitarnem sistemu vsiljenih vrednot takorekoč prepovedano, cenzurirano, zdravljenja potrebno, hospitalizirano, preganjano….

In če kdo vidi v tem umetniški projekt, se z veseljem navežem na tisoče mogočnih umetnikov vseh zvrsti, pa mi naj kdo navede koga, ki se ni spoprijemal s pojmom smrti. Če so bili mogočni, če so bili blizu nedoumljive resnice in tako življenju, so nujno bili tudi blizu smrti.

S komentarji nam držite ogledalo - hvala, samo ne mi metat peska v oči, ne dvigovat megle.

Hočem videti jasno, in ne želim dezifincirati življenja pred gnusom. Ker se ne bojim - ker se cenim!

Marjetica

Že nekaj tednov tonem v spanec potem, ko se mi od joka,utrujenosti solze posušijo.

A pred kratkim se je zgodilo in se še dogaja nekaj nepojimljivega - zaspim srečna!

Pa sem šla raziskovat zadevo. Res je popolnoma enostavno: če le pomislim, da mi bo uspelo naslednji dan spustiti živlensko tekočino iz telesa, mi duša od radosti vztrepeta.

V sanjah srečujem babico in dedka, soseda, in vse ki so “tam”, skupaj hodimo na piknike, se pogovarjamo, spoznavam njihove prijatelje, sem že skoraj njihova.

Že nekajkrat so mi razkazali nekaj podobnega kot tempelj, kot Tadž Mahal, kjer v bistvu domujem.

Tudi zaljubila sem se že - v tovrstnih sanjah. Pa to sploh ni tako važno, vsakdo, ki se samo malo spozna na simbole, arhetipe itd., ve da je to skušnjava. Je pa lepo.

Zdaj sem budna, ko grem med ljudi, upam, da bo sonce žgalo, da skrijem podočnjake, presahle zabuhle oči pod pretvezo sončnih žarkov.

Pa vas nekaj vprašam?

kaj je bolje - biti v društvu ali srat drugim po življenjih?