Špar… prevohal sem celo polico smrdljivih poceni mehčalcev, dokler pa nisem šel (ne boste verjeli) v navaden Mercator in tam našel pravega. Že včerajšnji večer sem si posteljo oblekel v rjuhe, oprane z njim (kupil sem ga kar na zalogo, če ga slučajno v Mercatorju zmanjka).

Želel sem si, da se mi v sanjah prikaže spet ona, da podoživim prekrasen trenutek, najjasnejši v svojem življenju. Želel sem si tistih sanj, ki jih človek malodane po svoje prikroji, po svoji volji. Vnaprej sem si zvečer izrisoval trenutek, ko gre mimo mene Ona in se ji nasmehnem, spregovorim besedo z njo, jo zadržim še malo, preden gre naprej po njeni poti, posejani s cvetovi. Nemara sem bil preveč optimističen, da sem si želel to doživeti na silo, a vendar sem bil ob svitu močno razočaran. Celo noč sem se bil zbujal, sanjal pa nisem skoraj nič. Jokal bi bil, pa nisem mogel. Nisem našel prave solze, ki bi pokazala, kako hudo mi je. Ne, taka solza bi me izpila, posušila, vzela dih in me pustila mrtvega in skrivenčenega na tleh. A jaz sem bil samo mali človek, pehajoč se za srečo, sebičen in samovoljen, v meni ni bilo moči, da se odpovem enemu samemu trenutku z njo, enemu samemu spominu. Ni šlo več za to, da sem ljubil mater in je nisem hotel žaliti, v meni je altruizem izginil, le gola sebična želja je ostala v meni prisotna in nanjo vezan strah, da se borim zaman in ne bom nikdar poplačan za to, da tako trpim.

Tako sem se danes odločil in odšel na isto mesto ob istem času (za vsak slučaj sem prišel malo prej) in posedal po klopici. V rokah sem bil stiskal mehko brisačo, prepojeno z mehčalcem in čakal na neverjetno doživetje. Čakal sem bil tri ure, nesrečno strmel predse in se vzpodbujal, da nisem kar na kraju mesta umrl in obupal. Ali deklice od nikoder ni bilo. Osramočen, očitajoč si lastnega upanja, sem krenil proti domu. Najmočnejši pa je bil občutek sramote in lastnega razočaranja. Vedel sem, sam sem si bil kriv.

Neverjetno sem ogorčena nad dejstvom, da nekateri hodijo po tujih blogih in jim sugerirajo samomor. (klik)

To se mi zdi največja možna podlost in v takih primerih si želim, da internet ne bi obstajal. Takšni nepridipravi niti pomislijo ne, da bi jih lahko kdo jemal resno, niti si ne predstavljajo, kako bi se sami počutili, ko bi se jim to zgodilo.

Mislim da je to moralno sporno, tvegano početje, ki bo morda kdaj postalo kaznivo.

Ko sem se peljala iz Kranja domov, se mi je zazdelo kot da bi na izvozu Brdo stal njegov avto (klik) . Vendar sem to misel pregnala, saj sva prejšnji večer (pred parimi urami) sedela v gostilni in spoznala prijetnega švicarja Štefana, ki se je za Samota zelo zanimal in sta se zmenila za ponovno srečanje.

Nisem prepričana, da je ok, da napišem naslednje, ampak ne morem povedati nikomur tega, kar se je zgodilo.

Pred dvema dnevoma, bil je dolgočasen, siv popoldan, me je kolega povabil na pivo. Vedel je, da nisem v stanju se družiti, a je vstrajal. Pive so se vrstile, on in potem še drugi, ki so se zvrstili, so mi nabijali kako super punca sem, nemalogdo bi delil življenje z mano..saj mi je res šlo že na bolje. Izžarevala sem življenje, tisto svobodno energijo, ki jo premore še redko kdo.

Torej - pivo na pivo, družba se je razšla, jaz pa na pumpo natankat avto. Bilo je nekaj pred deseto, veselila sem se, da mi je spet uspelo odvrnit potencialne ljubimce, presdtavljala sem si, da se zvalim v posteljo, prižgem tv in lepo pijano zaspim, če me seveda ne prestrežejo policaji in bom ob denar, ker nažgana sem bila precej.

V tisti mirni temi sem se še namenila napolnit zračnice. In ko opotekaje opravljam to opravilo, ki bi mirno lahko počakalo na naslednji dan, zaznam pojavo, ki se mi približa. Ustavi se v varni razdalji, počaka, da dokončam svoje delo in me, lahko bi trdila (če se prav spomnim) celo plaho vpraša, če bi mu hotela pomagat dvignit neko škatlo v tovornjak, ki je bil parkiran malo stran od drugih tovornjakov. Nisem mu želela pravit, da sem v resnici totalno nažgana, da bo problem, samo vprašala sem, če bo dolgo trajalo, ker, da se mi mudi. Rekel je - samo za hip, lepo prosim.

Sem šla, nisem ga niti pogledala, mi pokaže škatlo, ki je bila polna tistih tovornjakarskih konzerv, bila je precej težka. On se povzpne na tovornjak na svoji strani, mi odpre vrata, poskušam dvignit škatlo, pa jo spravim le do predzadnje stopnice. Povem, da sem prešfoh, se skobaca iz tovornjaka, mislim si, da se je odpravil sam dokončat spravit škatlo tja, kamor spada.

A je bilo nekaj čudnega. Preden je prišel na mojo stran, je trajalo debelo minuto. Med tem časom sem se trudila obdržati škatlo na tisti predzadnji stopnici. Postajala sem že nervozna. Spustiti je nisem mogla, ker bi se vsebina raztresla po tleh, držala sem jo še komaj.

Nenadoma pa začutim toplo, smrdljivo sapo tik za vratom, obilno telo se prisloni name, da se nisem mogla premakniti. Naslednjega se spomnim megleno. Z eno roko me je potisnil ob stopnice in škatlo, mi zaril roko skoraj v usta, z drugo roko pa…..trajalo je celo večnost, bilo pa ni niti pet minut. Sunki so bili sprva počasni, potem vedno hitrejši. V tisti večnosti - kot da me ni, samo šibko telo se je nemočno vdalo volji smrdljive sape, hropenju, neki tuji nuji. Ne vem zagotovo, potem sem slišala zvok, kot da bi snel kondom.

Osvobodil je svoje šape z mene, jaz pa sem kar stala, trudila sem se stati, telo je trepetaje lezlo k tlom. Tema ni bila temna, temveč svetlo siva, da je noč se zaznala po tem, da je sveži vonj noči počasi nadomestil njegov zatohli zadah.

Stala sem negibna, s spuščenimi kavbojkami, mislim, da so se mi roke tresle, nisem se mogla obleči. Razen tega nisem čutila ničesar.Medtem je vsebina škatle padala po tleh, kot počasnem posnetku.

Kar se spomnim potem je, da sem sedela v svojem avtu, še vedno z odpeto zadrgo na hlačah in sem razmišljala, kako spravit sklopko za v vzvratno vožnjo. Ni se mi mudilo nikamor. Zrla sem v svoje čevlje. Bili so novi, kupila sem jih dan pred tem, bili so, ko sem se v mislih še lahko oblekla v belo obleko - bili so pred tem dogodkom. Tisti trenutek sem se zavedla, da je bilo življenje pred tem, in zdaj je življenje “po tem”. Opazovala sem kako se moj avto premika, bila je tišina, prižgem radio, in Elton John prepeva-goodbye norma jean. V odsotnosti kakršnegakoli čustva sem se zavedla le tega, da peljem avto, posiljena, noben ne bo opazil, ko bom prispela v hišo, noben ne bo vprašal, jutri bom vstala, šla v službo in se trudila, da se ne bo poznalo. Vem - bilo je slovo. Za karkoli naslednjega bo ta dogodek kot temelj za vse v prihodnjem. Vse obleke, vonji v hiši, fotografije, vsak predmet okrog mene je zdaj postal predmet pred tem dogodkom, vse je bilo kot iz prejšnjega življenja. Bilo je, kot bi umrla in se znova rodila - manj človek.

Zjutraj sem vstala, sanjala nisem, opravila kot običajno-si umila zobe, skadila cigaret, se oblekla…vse je bilo isto a vse z manj občutka, mehanično. Ni mi več mar.

A se bojim, da me nekaj izdaja. Bolj kot ponavadi umikam pogled, bolj kot ponavadi je moj ton glasu apatičen, bolj kot ponavadi sem zazrta nekam drugam. A to je le zaznava, občutim manj, kot kažem, zdaj se le delam, da čutim - karkoli.
To sem napisala, ker nisem mogla povedati nikomur, to sem napisala, ker me vam ni trba poznati.

To sem napisala, ker ne bom več mogla čutiti, kot sem pred tem.

Marjetica

Vsak si sam koplje grob svoje usode, globlji kot je, bolj je usoden….

Svet je bel in je rdeč,

naša hiša je bela in rdeča,

a ljudje so črni.

Temne duše s temnimi obrazi sprehajajo sence po limonastih mestih.

Trpek je okus limone… 

Pravkar od psihiatra, ki je dobesedno zasmrčal, medtem, ko sem zalivala svoj rokav s solzami (in šmrkli).

Dal pa mi je škatlo antidepresivov.

Potem se skoraj zaletim, ker se enemu kretenu ni dalo vklopit smernih lučk.

Zavijem v štacuno, ker mi je sfalilo mleka, pa se mi zasveti liter vodke. Zdaj mam to tihožitje na oltarju poleg televizije - za vsak slučaj, če me prime.

Pa me je že. Klical me je tip, rekoč, da sem itak defektna, ker še ga nisem v kurac poslala, pa ga sploh ne kličem. Zgolj, ker sem dvignila telefon!

3. maja 2008 je bilo ustanovljeno društvo DSS. Prvotni člani smo bili štirje, dogovarjamo se o sprejemu še dveh članov. Ker še nimam jasno postavljenih kriterijev za sprejem v društvo (kriteriji pa bodo strogi, kot kaže), uradno ne sprejemamo novih članov. Kdor je preverjen in ga poznamo, ima možnost vstopa že pred objavo statuta. Ker zahtevamo predanost in lojalnost, predvsem pa aktivno sodelovanje, smo pri izbiri kandidov zelo previdni.

Če vam bodo naše vsebine všeč, če boste našli v njih košček sebe ali svoje življenjske filozofije, bomo lahko - če ne drugače - sodelovali tudi preko našega bloga. Če boste našega kova tič, vas bomo tudi povabili k tesnejšemu sodelovanju.

Vlatka