Sovražim zelence, ki mi poskušajo uturit nemesno hrano pod pretvezo grozečega globalnega ogrevanja. In zdaj je popularno, da postaviš besedo EKO pred vsak svoj shit izdelek in potem ga prodaš na veliko, ker bedasti zelenjadarji mislijo, da rešujejo svet. Poln kufer jih imam z njihovimi nasilnimi stojnicami in transparenti z retardiranimi napisi, ki zavajajo vse, ki imajo možganski primankljaj.

Sovražim dobrodelne akcije, ki so le krinka. Ljudje se radi lepe delajo. Meni, ki ZARES potrebujem pomoč, nihče ničesar ne da. Pa mislim, da so afriški primerki itak obsojeni na propad. No ja, mogoče sem jaz tudi. Torej se tudi vame ne splača vlagat. Zdaj razumem.

Btw, rezanje prstov bo moralo še malo počakati, ker moram najprej dobiti takšno službo, ki me bo zavarovala in hkrati omogočala v prejšnjem poustu omenjeno akcijo.

Nek delavec si je z mašino v tovarni odrezal prst. Dobil bo odškodnino.

Takoj si odrežem vse prste, če mi bo kdo plačal. Pravijo namreč, da naj se še malo ohranjam pri življenju, a brez nekega dotoka denarja to žal ne bo mogoče.

Tako. Vrnila sem se. Pa ne sama. Mojim običajnim osebnostim se je pridružil nov osebek. Črva sem poimenovala Filip in ne dovolim, da mi ga odstranijo z operacijo. Pozanimala sem se in ugotovila, da ga lahko mirno pustim v roki. Ko bo pripravljen, se bo spremenil v nekaj letečega in me zapustil. Zakaj ga pa ne bi pustila pri miru. Saj ni edini, ki me žre pri živem telesu.

Noč sem prebila na straži. Mojemu naklanemu fotru je bilo namreč potrebno preprečit, da odtava na kako goro ali se gre furat po avtocesti v napačno smer. Svojih iznajdljivih idej ni hotel opustiti za nobeno ceno. Sledilo je skrivanje ključev, kreganje, bebasto režanje in zlivanje pera v umivalnik. Mati je sumljivo izginila.

Ne vem točno, zakaj tak trud. Mar bi ga pustila. Verjetno sem samo hotela izgovor, zakaj sem danes ruknila izpit. Izpadi staršev so že od nekdaj priročni.

Danes mi je (po treznem in dolgem premisleku) rekel, da sem fašist. In zdaj to ponavlja vsakič, ko se srečava v našem ministanovanju, kar se seveda dogaja pogosto. Fašist. Kako se lahko tako obnašaš do svojega očeta. Svojega STAREGA OBNEMOGLEGA UBOGEGA TRPEČEGA SPOŠTOVANJAVREDNEGA očeta.

Da si pomirim živce, sam šla k sosedom in nagovorila tamalega, da služi s svojo razstavo risbic iz vrtca, meni pa daje provizijo. Kdo bo rekel takšnemu srčku Ne. Denarnica se polni, danes bo spet pijano.

Nagnali so me v trgovino. Zmačkana in zblojena uberem trnovo pot. Parkrat me skoraj zgazi avto, ampak svinje imajo na žalost očitno dobre bremze in reflekse. Pridem na cilj in pred trgovino zagledam tovornjak, ki je pripeljal neke ogabnarije. Parkiran je bil seveda tako, da se ni dalo mimo, še če si bil suh in peš, kaj šele z avtom ali pa invalidnim vozičkom, če to koga zanima. Ustavila sem se in grdo gledala šoferja, ki je brez naglice brkljal po vsebini svojega umazanega tovornjaka. Opazil me je in zaduhovičil:

- A sem v napoto? ahaahha?

Debilni smeh ga je minil, ko je dobil moj pritrdilen odgovor.

- Ja, v napoto ste. In če ne bi zgubljali časa z svojim beblanjem in bi raje natovarjali to svinjarijo, ki je ne kupuje nihče pri zdravi pameti, bi bilo za vse boljše. Sploh pa vem že vse o vas, kurčevi posiljevalci.

Zelene barve na njegovem zašvicanem obrazu, ki je sledila, se ne da opisati.

Da vam razblinim lažne utvare, prekleti naivni cepci.

Najrajši vržem čik na kemično očiščen in posesan pločnik svojih sosedov. Ko naročamo pijačo, pazim, da naročam tako, da gre kelnar čimvečkrat tja in nazaj. V avtobusu zasedam mesta babicam. Vrivam se v vrste. Lažem o svojih sošolcih in lažem svojim sošolcem. Norčujem se iz ritardov. Norčujem se iz invalidov. Norčujem iz sužnjev. Norčujem iz tistih, ki jim gre  na zunaj dobro. Škatle od čikov in plastične vrečke odlagam na tla. Šimfam. Zapiske zadržim zase. Vsem obljubljam svoje sodelovanje, da računajo name, in potem izginem. Lažem tudi o svojem (ne)pokvarjenem telefonu. Ne pohodim mravlje, ampak ji zapiram pot, dokler jo še ve. Doma fehtam za keš za knjige in ga zvečer zapijem. Skrivam rolo wc papirja v omari, da je drugi ne porabijo. Če v kakšni knjigi leži dokaz, da nisem imela prav, jo skrijem. Vstanem pred ostalimi, da pojem, kar je še dobrega v kuhinji, potem pa se sprenevedam in so krivi drugi. Če vidim poškodovanega goloba ali napol povoženo mačko, se obrnem stran. Na netu objavljem posnetke svojga brata, ki je pel, ko je bil majhen, njemu pa pravim, da so se izgubili. Zadnjič je iz otroškega vozička na sosednji klopci padla duda, se skotalila med vejevje, dete se je drlo, mati panično iskala dudo, jaz pa tiho. Sem ga posnela, je imel kar zanimiv jok. Frendici sem svetovala rutko v dražji trgovini, češ da je ful boljša (za štos). Pecala (še kar uspešno) sem tudi njenega tipa, zdej bivšega, sam ona tega ne ve. Pišem več blogov, na nekaterih same prijetne laži, iskrena sem le na enem (le kerem).

Skrivam še marsikaj. Ampak delam se prijazno in mi vsi nasedejo. To pa je že dolgočasno.

Zaželela sem si dobro zgledat, za spremembo. No, ne v celoti, le majhen popravek sem si dovolila. Pobarvala sem si nohte na modro.

Začelo se je z ‘U, tis mela pa pester vikend’, nadaljevalo z ‘Kva pa je s tabo’ in ‘Neki maš na nohtih’, končalo pa z ‘A si se udarla v prst?’ in ‘A te zebe, vsa plava si’.

Domov, pa se namočit v aceton. Mikalo me je, da bi ga še kaj spila, pa sem šla rajši na prijetnejši alkohol.

Deske na ladijskem podu pri nas doma oddajajo čudne zvoke. Stare so, pod njimi gnijejo podgane in zato je to normalno. V dnevni sobi posebna deska reče POK na nagajiv način. V predsobi reče POK z visokim glasom, ki meji na PIK. Hecno, navihano, skratka zabavno.

V moji sobi zavzdihne. Vsakič, ko stopim nanjo, se mi zazdi, da je nekdo umrl. Zadnji vzdih, dovolj naglas, da slišim, dovolj potihem, da je realno. Ne vem, čigav je ta zavzdih in zakaj ga oddaja ravno deska v moji sobi, ampak vem, da ni moj. Moj bo vseboval več olajšanja.

Najrajši imam dež. Sivina, ne glede na to, ker del dneva je. Nizek pritisk, zaspanost, utrujenost, tečnoba, brezvoljnost. Se vsaj nihče ne pretvarja, da uživa, kot je to pri sončnem vremenu! Mi vsaj nihče ne najeda o tem kako lep dan je in kako ohinsploh super je lajf!

Pogledam čez okno, zazebe me. Odpravim se iz hiše, me zazebe še bolj. Moker flek leze po hlačnicah navzgor. Veter mi preprečuje, da bi si v miru prižgala čik. A naj marelo pustim doma, itak bom mokra, al naj se z njo v roki pretvarjam, da sem del normalne družbe, tiste, ki jo briga, če jo čudno gledajo?

Zebe. Mimo mene poltijo blatni potoki, polni čikov, robcev, kondomov in ostalih posledic preljubega človeštva. Vsake toliko se potok ustavi, tam naraste luža, mokrišče po tanovem, blato, blato, blato…stopim not. Turbo shoe mi prepuščajo že ob pršenju rahlih kapljic, vseeno je, kje hodim. Vseeno, kero blato si izberem. Ker smrad. Bolje bi bilo, če sem bosa.

Po dežju posije sonce in razkrije še tisti del svinjarije, ki si ga v nalivu zgrešil, ker si lovil marelo.

Čakala sem vlak, ob točni uri, da me zgazi. Pa je prišel po napačni tirnici.

Plan je bil tudi potovanje v medvedjo deželo. Srečanje z medvedom se sicer ponavadi srečno izteče, ampak upanje ostaja. Izlet je propadel in jaz gnijem doma.

Komad gre takole: Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne, da ti ga spremeniš. Ubogam in ga ne spreminjam. Med čakanjem, da bo lepo, pa razmišljam, da bi ga predčasno končala.