Vlatka, prosim če me pokličeš!

Nace

Nekaj časa se zdaj nisem oglašal. Nebi vam rad govoril o okoliščinah moje odsotnosti na tukajšnjih blogih, bile pa so dokaj težke. Umrla mi je mama, polomil sem se v gorah, kamor sem se umaknil s prijateljem Ernestom (o njem bom še pisal),
gorska reševalna mi je izstavila račun in me okregala zaradi slabe opremljenosti, pa še bi lahko našteval.

Mala Koroška baba. Saj pravijo - strup je v majhnjih flaškah. Pa se mi vseeno zdi, da sem lahko srečen, da nisem šel na Veliko. Tista bi me šele stresla! Moja je velika (baba namreč). Malo višja od mene. Nisem ravno gora, pa tudi ona ni ravno brest. Mi je pa po hrastovo trdno stala na prstih in mi ni pustila dihati. S pogrebom je ogromno dela, če je pa človek žalosten, pa je še toliko težje. Za svojo mamo želim le najboljše, ampak ženi nekako ni bilo jasno, da ji draga krsta ne bo prav nič pripomogla, da bi se mama raje ubila, kot da bi imela župnika na pogrebu, da bodo rože tako takoj zgnile, da je pogreb ena največjih neumnosti na svetu. Mamo bi najraje pustil kar v vežici, čeprav jo imam še vedno rad. Tudi mrtvo. Oziroma spomin na njo. Z mrtvim truplom si tako nemorem prav nič pomagati, čeprav bi se kakšen nekrofil nestrinjal. Ampak jaz nisem nekrofil. Tudi žive je nisem ljubil v Ojdipovskem smislu, pač pa le v zgolj platonsko-sinovskem. Ona pa, da mora biti župnik, da se to spodobi, pa draga truga in še dražji spomenik in vsa ta nebodigatreba. Moja mama, moja odločitev. Ali pač? Sem odšel kar v gore. V gorah nisem bil že odkar sem poročen, zaradi raznih problemov. Naprimer žene, ki gora ne mara. Ernest pa je tam praktično doma. Srat me je že, ko sem viharno odhajal od doma. No, viharno sem imel namen oditi, če bi žena rohnela okrog mene. Tako pa sem izkoristil moment njene odsotnosti (sekret, kaj pa drugega, če ne serje po meni, serje po sekretni školjki), pobasal par stvari v ruzak in jo jadrno oddruhal do Ernesta. Telefon sem pustil doma, Ernest tudi. Naj se baba zmeni za pogreb, tako ali tako bi ne imel ene besede. “Ko pokopavaš mamo, ne glej za cene!”. Še vedno jo slišim, zapravljivko zmešano. Do Ernesta me je nehalo tiščati in me je spet začelo šele, ko sva parkirala avto in stopila prvih par korakov v naravo. Gorski zrak mi je dobro del, Ernest pa mi je dal par listov skret papirja. Našel sem pošten kotiček, v katerega bi lahko stresel ves drek, ki sem ga v preteklih tednih požrl. Največ je bilo ženinega in od službe. Materina smrt pa
se mi je vedno bolj zdela nadloga, kot tragedija. Počenil sem, napel črevesje, potisnil, a nič. V naslednjih treh dnevih sem ugotovil, da v naravi ne morem srati.

Nace

se nadaljuje…

Do sedaj nisem napisal kaj dosti na ta blog, za katerega niti ne vem, kakšen namen ima. Ampak ker me je stara znanka Vlatka pripravila do tega da sem se včlanil v društvo in blog se čutim dolžnega da nekaj, napišem. Ali naj bo to neke vrste dnevnik o tem kaj se mi vsak dan sproti dogaja ali pa naj bo to neke vrste memuar, še ne vem. Za začetek vam bom namenil nekaj besed o sebi in o tem kako sem odraščal, da me boste boljše razumeli in me spoznali. Morda me boste potem kaj manj obsojali kot me naprimer obsoja Tamara. Morda me potem tudi ona nebo več.

Mati meje rodila pozno, pri 45ih. Nosečnost jebila tvegana, prve 3 mesece svojega življenja sem preživel v inkubatorju v Ljubljanski porodnišnici. Mati se je vsak dan vozila iz Litije, kjer smo živeli in pustila službo prodajalke tekstila, saj se urnik ni skladal z urnikom obiskov v porodnišnici. Večkrat je bila prisiljna štopati, saj si ni mogla privoščiti vsakič avtobusa. V tem času sta se oče in mama močno oddaljila, saj je mamo vesčas skrbelo zame. Imelsem tudi zlatenico in prebavne motnje, slabo sem dihal.

Mati se je ukvarjala samo še z mano, nonstop je bila pri meni v bolnišnici (kot mi je pripovedovala desetletja kasneje), z očetom sta se v tem času oddaljila. Ko so me prenesli domov, sta bila že skoraj ločena, spala sta ločeno, kuhala in prala pa mu je mati še vedno.

Bil sem slaboten dojenček, mama je pustila službo prodajalke, da je skrbela zame, oče pa je kot sprevodnik slabo zaslužil, zato si je moral poiskati še dodatno delo in ga ni bilo skoraj nič doma.

Ko sem bil dovolj star, da sem šel v vrtec, si je mama poiskala zaposlitev v kuhinji, iz katere so dovažali hrano v naš vrtec. Vsakič, kko je prišeljala kosilo k nam v vrtec, je ostala pri meni pol ure, uro, zato je kosilo v druge vrtce in šole dostikrat zamujalo. Verjetno mi ni treba povedati, da te službe ni dolgo obdržala.

V vrtcu sem bil veliko tepen in ne preveč priljubljen med sovrstniki, saj sem se držal zase in se nisem družil z ostalimi. Večkrat so me vzgojiteljice našle na stranišču s kupom slikanic, ki sem jih listal in se pretvarjal, da sem eden izmed junakov slikanic. Na stranišču sem se počutil varnega, še posebej na tistem od deklic, saj tja dečki niso hodili.

Ob slikanicah sem se “naučil brati”, saj sem si izmišljeval zgodbice ob slikanicah in vsaki besedi sem določil svoj pomen. Ko sem se v šoli zares učil brati, sem imel zaradi tega probleme. Še danes ne berem tekoče.

Mati me je vzela iz vrtca, in si ni poiskala nove službe da bi lahko še naprej skrbela zame (dandanašnji bi verjetno zaslužila ravno toliko kolikor stane vrtec tako da je v vsakem primeru bolje da takšna mati čuva lastne otroke sama), oče pa je odšel na delo v Avstrijo. Naslednjič sem ga videl šele čez 5 let.

Nace

Nace sem. Saldakontist v eni večji slovenski gradbeni firmi. Imam ženo Minko in po njej dva posvojena otroka. Z ženo sva poročena 5 let, pastorka Neja je stara 18 let, pastorek Riki pa 14. Živimo v dvosobnem stanovanju v Ljubljani, za katerega ženi pomagam odplačevati kredit. Star sem 48 let, žena 50. V sredo je zaprla lepotilni salon in se zaposlila kot natakarica. Denarja bo občutno manj. Občutno.

Nace