Vedno samo jamram, danes sem rekla, da temu ne bo tako. Lep dan je, lep, s soncem prežgan.  Noč bo še lepša. Oblekla sem svoje najboljše cunje, obrobila si oči in se nasmejala v večer. Odšla sem na potep. Na potep svoje mladosti, iskat nekaj kar sem že davno izgubila. Sedaj sem že doma, spet sama, žalostna za računalnikom. Zakaj to vedno tako boli?

Še dobro, da je vroče, vročina me namreč ubija,…

Sedim, sama, pozabljena in prašna v svoji sobi.

Gledam v telefon in čakam, čakam nekaj,..

Z lepljivimi prsti se dotikam displeja,

božam ga, v upanju, da mu bo moja nežnost dala zvok življenja.

A zvoka ni, le šibak pisk baterije, da je tudi ona lačna,

lačna energije in življenja.

Dan si je umil zobe in noč je prinesla stare težave.

Postala sem zgubana zguba,

ki sama v kotu sredi družbe sedi,

in v poblisku luči opazuje znane,

a hkrati tuje mi obraze.

Prinesel je s seboj neizmerno sovraštvo, ki mu je dišalo ven iz ust in skakalo po konici jezika.

“Si že kdaj barval občutke?” ga nato vprašam.

On pa le jezno zapre duri svojih oči in samozavestno odide.

Jaz? Jaz ostanem sama in se zavijem v črno.

Zakaj so moški včasih taki bebci? Jim je to dano od rojstva ali se tekom časa to naučijo?

Vsak si sam koplje grob svoje usode, globlji kot je, bolj je usoden….

Včeraj se peljem domov v svojem malem avtu. Malo govorim po telefonu, malo kadim med vožnjo. V soju žarometov se zasveti oranžna kepica, mačji mladiček stoji sredi ceste zaslepljen ne vedoč ne kod ne kam. Odvijem v desno, spustim cigareto, uničim svoje nove hlače. MAli preživi. V naslednjem trenutku mimo pripelje velik črn avdi, ne reagira, nonšalantno zgazi malo oranžnost, da se razlepi po cesti. Jutri bo odšel na zavarovlnico uveljavlajti kasko ali pa bo juristična svinja poiskala in tožila družino, kateri je maček pobegnil na cesto. Seveda za psihične travme, katere mu je povzročil neljubi dogodek.

Jaz pa se vozim naprej z prežganimi hlačami in solzami v očeh.

Včasih bi bila tudi jaz rada velik črn avdi. Ali pa odvetniška svinja.

Čas me je obgrizel do tolste nerazpoznavnosti.

Trenutek miru je iznakazil napeto pričakovanje dokončnosti

in me je ujel v čas mrtvila duha.

Počasi šepam v nov dan…

 Z občutkom grenkobe kaj bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.

Svet je bel in je rdeč,

naša hiša je bela in rdeča,

a ljudje so črni.

Temne duše s temnimi obrazi sprehajajo sence po limonastih mestih.

Trpek je okus limone…