Špar… prevohal sem celo polico smrdljivih poceni mehčalcev, dokler pa nisem šel (ne boste verjeli) v navaden Mercator in tam našel pravega. Že včerajšnji večer sem si posteljo oblekel v rjuhe, oprane z njim (kupil sem ga kar na zalogo, če ga slučajno v Mercatorju zmanjka).

Želel sem si, da se mi v sanjah prikaže spet ona, da podoživim prekrasen trenutek, najjasnejši v svojem življenju. Želel sem si tistih sanj, ki jih človek malodane po svoje prikroji, po svoji volji. Vnaprej sem si zvečer izrisoval trenutek, ko gre mimo mene Ona in se ji nasmehnem, spregovorim besedo z njo, jo zadržim še malo, preden gre naprej po njeni poti, posejani s cvetovi. Nemara sem bil preveč optimističen, da sem si želel to doživeti na silo, a vendar sem bil ob svitu močno razočaran. Celo noč sem se bil zbujal, sanjal pa nisem skoraj nič. Jokal bi bil, pa nisem mogel. Nisem našel prave solze, ki bi pokazala, kako hudo mi je. Ne, taka solza bi me izpila, posušila, vzela dih in me pustila mrtvega in skrivenčenega na tleh. A jaz sem bil samo mali človek, pehajoč se za srečo, sebičen in samovoljen, v meni ni bilo moči, da se odpovem enemu samemu trenutku z njo, enemu samemu spominu. Ni šlo več za to, da sem ljubil mater in je nisem hotel žaliti, v meni je altruizem izginil, le gola sebična želja je ostala v meni prisotna in nanjo vezan strah, da se borim zaman in ne bom nikdar poplačan za to, da tako trpim.

Tako sem se danes odločil in odšel na isto mesto ob istem času (za vsak slučaj sem prišel malo prej) in posedal po klopici. V rokah sem bil stiskal mehko brisačo, prepojeno z mehčalcem in čakal na neverjetno doživetje. Čakal sem bil tri ure, nesrečno strmel predse in se vzpodbujal, da nisem kar na kraju mesta umrl in obupal. Ali deklice od nikoder ni bilo. Osramočen, očitajoč si lastnega upanja, sem krenil proti domu. Najmočnejši pa je bil občutek sramote in lastnega razočaranja. Vedel sem, sam sem si bil kriv.

Po poti hodim sam

gledam, noč je

dolgas je , prazno

obupan.

Nikogar ni,

ker jih nočem

srečen bom kmalu

potem pa se zjočem.

Danes sem se komaj postavil na noge, ko me že kliče en kolega, in me zvleče ven. Sediva na klopci v senci in pride na obisk kanarček - tak kot smo ga imeli, ko sem bil mlajši. Vesel sem bil da je prišel pogledat ravno naju, ampak sem videl njegovo negotovost, ker je letal v krogih. Ni bilo drugih ptičev nikjer in zazdelo se mi je, da je osamljen.

Čez eno uro pride mimo motorist in ga splaši. Gledal sem za tem kanarčkom kako odhaja in postaja vse manjši. Odšla sva tudi midva ravno tisti čas.

V naslednji vasi, skozi katero sem odhajal domov sem ob cesti opazil majhen kupček modrozelenega perja.

Včeraj sem se dogovoril z mojo bivšo punco, da bi razčistila zadeve.

Dobila sva se, sedela in se pogovarjala. Pričelo je deževati in zbežala sva pod streho nekih garaž.

Kot ponavadi sem imel s seboj 6 pek pera.

Tam sva sedela, pila pivo, razčiščevala najino preteklost, se pogovarjala. Oba je rahlo bolel spomin. Kar naenkrat se je začelo svitati - Ura je bila že skoraj 5 zjutraj. Objela sva se, ona je zavzdihnila in jaz sem jo stisnil k sebi. Nato sva se razšla, sej je bil že zdavnaj čas za spanje.

Danes me je poklicala in vprašala, če sem ok…. Jaz pa bruham že 2 uri v 15 ‘ presledkih.

Ona tudi.

Bil sem na izletu pri prijateljici, ki živi daleč (200Km). Rahlo zaspan sem zvečer odšel domov. Že na avtocesti sem dobil občutek, da nekaj ni vredu. Seveda sem se ustavil in spil kavo, malo se ofrišal in odšel naprej proti domu. Poklical sem prijatelja, ki živi blizu mene in zmenila sva se da spijeva pivo pred spanjem. Pogovarjala sva se še dolgo in okoli 4h sem odšel domov. Spet sem si nabijal muziko pri odprtem oknu in veter mi je mršil lase. Ko sem naslednjič odprl oči, so bile za mano lučke na števcu pa 120 in kar poletel sem čez semaforizirano križišče ( tik pred mojim domom ). Ker so možje v modrem avtu rahlo upočasnili, niso videli kje sem zavil.

Danes sem pripravil piškote, ker pričkujem njun obisk.

Zadnjič na terapiji sem malo pojamral o mojih glavobolih, zato me je terapevtka poslala h zdravniku.

Vroče je bilo za znoret pa še klime nimam, ampak kar se mora se mora. Gužva na cesti neznosna, ljudje živčni (bolniki).

Splošni zdravnik me je poslal na preiskave, ki so dale grozen rezultat.

Za vse to sm mogu še plačat najdražjo parkirno hišo v Lj. (Pomoje so zmenjeni, da morš ful čakat, da lohk še več pol daš za parkplac!!!) Pol pa pravjo da je zdravstvo zastonj. Seveda pa mora nekdo tut zaslužit na račun bolanih ljudi.

Ko sem čakal na rezultate mi niso ponudli pijače, tako da sem odšel v gostilno in še tam malo zapravljal. Kupil pa sem si tudi malo sadja, ki je blo najcenejše in zaradi tega mi je bilo na poti domov slabo.

Izgubljam rdečo misel.

Glavobol ni izginil, imam otekle noge, postal sem utrujen, neroden in šibak.

Včasih začutim bolečino v prsih in močno bitje srca.

Odkrili so a se mi kri strjuje v možganih in sedaj jem tablete RETARD!?

Tablete, ki ti dajo tesnobo bi mogl pisat!

Tako kot že velikokrat sem bil pijan in opazoval ljudi.

Parčki so se mečkali, prijatelji plesali in se pogovarjali. Ker sem bil spet preveč pijan sem dokaj hitro odšel.

In kot ponavadi zvečer sem sam z mislimi…..

Čeprav želim vsem srečno življenje so moje misli bad.

Zvečer in zjutraj se počutim enako. Povoženo, osamljeno in žalostno. Mislim da bi bilo fajn, da bi kot včasih živel zdaj in ne v nekih mislih.

Čeprav se včasih trudim, mi ne uspeva in vseeno mi je postalo to kaj se bo zgodilo z mano.  Želim si seveda, da bi bilo bolje, ampak mi čisto vse spodleti. Mislil sem saj je to  samo čudna luna, čuden teden, slab mesec, slabo leto, slabo obdobje, ki ga vsak doživi. Sedaj ne mislim več, a upanje še vedno ostaja.

Še vedno se trudim, čeprav brez ciljev, občutkov in čustev, še posebej pa brez  kateregakoli namena živim - če se temu lahko pravi življenje.

Fizični občutek pa je enak kot če se zjutraj zbudiš nekje med dvema grdima, ali če vidiš poslovilni listek. Še ko sem videl ’sedaj bivšo’ v postelji z drugim sem imel več od življenja kot sedaj.

Ja res je, kot je Vladka omenila, sem se zmenil z prijetnim švicarjem Štefanom, ki je bil na službenem potovanju v Sloveniji. Šel sem na pivo in ga pričakal z nasmeškom na obrazu. On pa je po napornem delovnem dnevu prišel v hotel, kjer je bival. Pozdravil sem ga, on pa je naročil še 2 pivi in mi povedal da je zelo lačen. Medtem, ko se je Štefan preoblekel v svoje običajne cunje, sem jaz naročil halo pico na bon, da garazveselim. Res je bil vesel in takoj navalil na hrano. On je nato naročil še 2 pivi za naju in vse častil. Kasneje, ko sva se že dodobra ujela in se navadila na tujojezičnost, mi je razkazal svoj norodober avto z super opremo. Imel je tako norodobre hlače, da nisem mogel odvrniti pogleda z njih, kar ga je zelo  zabavalo. Sicer on tudi ne zgleda slabo, ampak ni nič posebnega.

Nato je pričelo deževati in odšla sva noter še na 2 pivi in še eno pico. Večer se je  lepo odvijal. Ker so gostišče zapirali ob 11h midva pa sva bila zelo vesela, sva si naročila še nekaj piv in odšla sedet ven. Deževalo ni več bilo pa je prijetno hladno. Pogovarjala sva se samo o lepih stvareh. Potem se ne spomnim več, ker je bilo preveč alkohola.

Na listku ni napisal kontakta, le

I am very glad and  i’ll remember you forever. Deine Stefan.

Danes sem se zbudil že zelo zgodaj in se odločil za spremembo.

Bilo je še kar lepo  in sveže jutro, še ni posijalo sonce. Hladno je bilo zjutraj.

Vzel sem lopato in se odpravil od doma. Prišel sem na rob gozda ‘ lep kotiček sem našel ‘ in začel kopati. Ker se mi prav nič ni mudilo sem pri tem zelo užival. Nato pa je začelo rositi, ampak jaz se nisem vdal. Nato je pričelo deževati in po 1 uri sem odnehal.

Joj čist vse kar naredim se mi ponesreči.

Sej mi bodo pa drugi grob skopal.

Smisel Stvarstva

You think you are in heaven but you live in the hell.