Vlatka, prosim če me pokličeš!

Nace

Nejprej sm ga mogla cel dan pecat in ni in ni šlo. Al ni dojel al kaj jaz vem… Hotela sm, da greva skupaj domov iz šole, pa bi ga vprašala, če gre z mano v kino. Saj veste, kot uvod.

Bolj sm naglas govorila o tem, da odhajam, bolj je bil zatopljen v tisto svojo glupo kemijo. A vendral me naenkrat preseneti z izjavo, da greva lahko k njemu. Očitno sem bila le dovolj jasna v svojih namenih. A že se je začel izmotavat, kako njegova sestra praznuje rojstni dan in da nes ne bo šlo.

Moja vztrajnost ne pozna meja, pa sva se poljubila kar v šoli. Pa sej veste, pol bi on moral narest korak naprej, jaz sem se mu vsedla v naročje, on pa je začel roko premikat. Bi z veseljem rekla, da me je začel šlatat, ampak ni blo tko, premikal je roko kot hlod in ko je po nesreči naletel na košček joške, je prestrašeno umaknil tisti svoj les.

Kakšen detektiv neki, vse kar je v njem raziskovalnega, je usmeril v kemijo (in to  dobesedno in to ne leti na odnose med ljudmi). Vsekakor upam, da bo dobro pisal maturo, ker glede na to, kakšen hlod je, se bo verjetno moral osrečevati v karieri, ne pa v odnosih z ljudmi.

Od danes naprej bom vsakega, ki mi reče prijateljica, na gobec. Najprej reče prijateljica, zraven si misli, kako mi je polaskal, potem pa serje po meni. Ne hvala, jaz več nikomur ne bom prijateljica, saj tudi nihče ni moj prijatelj.

Mama je zbirala cunje za otroka moje prijateljice. Prala, likala, iskala lepe, šivala gumbke, ki so odpadli, vrvice, sem in tja tudi kakšno luknjico, ljubeče je oprala vrečo in jih zložila vanjo. Potem je prišel mož moje prijateljice in vse skupaj odnesel domov k družini.

Čutite tragiko? Morda ironijo?

Prijateljica me je poklicala, da so oblekice fajn in da so mu nekatere sicer še prevelike, ampak mu bodo tudi v kratkem prav…potem pa me je vprašala, kdaj midva nameravava imeti otroka. Nisem imela poguma, da bi ji priznala, da naju več ni in da bom imela otroka kar sama. Malo sem jo pripravila na to, da je možno, da bova šla narazen. Čisto rahlo sem namignila. Pogumna, kakor je, se ji moji dvomi niso zdeli nič tragičnega in z nekaj pomirjevalnih besed me je odpravila.

Zarila sem se v blazino in jokala. Jokala sem tudi ob filmu Najini mostovi. Najinih mostov ni več.

Torej, sanjala se mi je, da sem rodila. Mislim, da mu je bilo ime Til ali Pij (čeprav ne vem, zakaj sem tako prepričana, da bo fantek). Pa sem šla v dnevno sobo in medtem ko je spal, sem gledala TV. Ko sem se panično spomnila sredi noči, sem oddrvela v svojo malo sobico, kjer sem imela posteljico in model je stal na nogah in skakal in v ustih je imel dudico in nič ni bil tečen (očitno se je dokaj hitro razvil). Na moji postelji je spala mati, ki je ves ta čas budno pazila nanj. Rekla sem ji, naj se kar naspi (ni se mi dalo skrbeti zanj, pa dojiti bi ga morala in vse, pa sem raje teve).

A neke noči, ko sem prišla s pohajkovanja, sem spet zagledala tisto štručko, ki je poskakovala od veselja, ko me je zagledala. Takrat sem ugotovila, da si otroka zelo želim. Ne bom več sama, nekdo me bo vesel, nekomu bom nekaj dala, za nekoga boma skrbela, končno bom normalen človek, ne pa zarita v krtovo luknjo, polna piva in čikov. Zdaj bo glavni on, nedolžen mali otrok, ki mu bom dala vse, kar mu bom zmogla.

A v sanjah sem se zbudila, in stekla v sobo in preverjala, če je mali še vedno tam. Pa je bil. Spal je. A začel se je razblinjati, kar zmanjkalo ga je in jaz sem se dušila od joka. Potem sem se zavedla, kako zelo si želim otroka in da moram nekako do tega priti. In sem ugotovila, da bi bilo pametno, da se s svojim bivšim vsaj malo pobotam, tolko da se dava še parkrat dol, da mu lažem, da jem tabletke  (vem, svinjsko, nikol ne bi mogla zares tega narest), pa da zanosim in ga potem odpikam dokončno. Sicer sem ugotavljala, da to ni baš neki dedni material, ampak po vsej verjetnosti, bi večinoma prevladoval moj, tako da sem se s tem pomirila.

V snovanje tako zahrbtnega načrta sem se zbudila in ugotovila, da sem itak noseča in da ne rabim več skrbeti. Zjutraj sem toliko časa bruhala, da sem bruhala kri, obhajala me je mrzlica in vročica. Upam, da bo otrok tole moje nestabilno stanje sploh preživel. Definitivno ga pa bom obdržala, ker ga imam že sedaj rada.

Se niso zdele težave tako daleč, ampak danes so jih zamenjale in močno preglasile druge.

Splošna zdravnica, ki je trenutno ni, mi je svetovala pregled pri ginekologu (napotnice nisem rabila), ker se ji je zdelo, da pregledi ščitnice niso pokazali vsega, da pa se dogajajo spremembe na mojem telesu. Niso pomagale mamine tablete za odvajanje vode, ne tablete iz brusnic, ne magnezij (imam strahotne krče v nogah in imam tudi neskončno otekle, trebuh imam napihnjen kot sod, večkrat dnevno bruham, pa tudi čutim, da sem hormonsko ravnovesje malo porušila, ker se tudi večkrat dnevno jokam).

Here we go. Verjetno veste, kaj. Ja, noseča sem. In ker se mi je tako rolalo zaradi tipa in vsega skupaj, sem valda čist nehala pazit na to, da moram dobit menstruacijo. 79 dni. Nimam pojma, kaj naj. Naj si privoščim še celo to, da bom nekoga ubila? Čigav je, itak vem, saj zadnjih nekaj let spim samo z enim človekom. In on ne bo izvedel. Ne želim si več nikdar slišat, da sem zanemarjena ogaba na tabletah, ki ne zna drugega kot na svoji debeli riti sedet. Od njega ničesar več ne želim. Ampak panika pa me…kaj naj naredim? v svoji sobi naj imam dojenčka? pri tem da pijem in kadim in sem popolnoma izgubljena? denarja za otroka preskrbeti tudi nimam.

Sinoči sem in ne vem kako, zaspala v kopalnici na tleh. Spominjam se, da sem šla spat v posteljo, ampak sredi noči me je zbudim brat (ampak ne tisti, ki mi je pohodil želvo), in vprašal če sem padla skupaj al kaj. Ja, po resnici povedano, jaz se ne spominjam. mogoče pasem. zobje me bolijo. morda sem udarila.

rada bi umrla.

zaradi želve. kako je lahko prišlo do tega

Spominjam se, da je nekoč, ko me je sosedov mulec streljal s fračo, prestregla tisti oduren kos žice, ki bi me lahko konkretno ranil. Njen oklep je bil carski, ne vem, zakaj ni zdržal, ko jo je brat pohodil

Z novim zakonom blabla. Jaz sedaj zbiram v eno vrečo piksne in v eno vrečo flaše. Tetrapakov nimam, sokove sem popolnoma opustila. Prav tako nimam plastenk.

Problem nastane, ko bi se rada pospravila za sabo, pa ne morem zlesti v kanto za biološke odpadke.

Imela sem vivarij s kuščarjem, majhno kopensko želvico in dva hrčka v kletki. Kuščar je crknu, ker sem ga pozabila pucat, je bil pa pod mojo poslo vs čas. v Kotu sobe je stara večnadstropna kletka s puščavskimi skakači, ki sta dobila mladiče (eden preživel, al pa je sam eden bil, bojim se pogledat). Kletko sm vrgla po tleh ponesreč, pa so spizdili in ne vem kako naj jih dobm.

Želvo sm spustila, da je mal hodila okrog, pa je starejši brat stopu nanjo in se ji je vdrl oklep in pol je neki časa bruhala in čreva so ji šla vn, pol je pa umrla :(((((

Neverjetno sem ogorčena nad dejstvom, da nekateri hodijo po tujih blogih in jim sugerirajo samomor. (klik)

To se mi zdi največja možna podlost in v takih primerih si želim, da internet ne bi obstajal. Takšni nepridipravi niti pomislijo ne, da bi jih lahko kdo jemal resno, niti si ne predstavljajo, kako bi se sami počutili, ko bi se jim to zgodilo.

Mislim da je to moralno sporno, tvegano početje, ki bo morda kdaj postalo kaznivo.

Ko sem se peljala iz Kranja domov, se mi je zazdelo kot da bi na izvozu Brdo stal njegov avto (klik) . Vendar sem to misel pregnala, saj sva prejšnji večer (pred parimi urami) sedela v gostilni in spoznala prijetnega švicarja Štefana, ki se je za Samota zelo zanimal in sta se zmenila za ponovno srečanje.