Z novim zakonom blabla. Jaz sedaj zbiram v eno vrečo piksne in v eno vrečo flaše. Tetrapakov nimam, sokove sem popolnoma opustila. Prav tako nimam plastenk.

Problem nastane, ko bi se rada pospravila za sabo, pa ne morem zlesti v kanto za biološke odpadke.

Imela sem vivarij s kuščarjem, majhno kopensko želvico in dva hrčka v kletki. Kuščar je crknu, ker sem ga pozabila pucat, je bil pa pod mojo poslo vs čas. v Kotu sobe je stara večnadstropna kletka s puščavskimi skakači, ki sta dobila mladiče (eden preživel, al pa je sam eden bil, bojim se pogledat). Kletko sm vrgla po tleh ponesreč, pa so spizdili in ne vem kako naj jih dobm.

Želvo sm spustila, da je mal hodila okrog, pa je starejši brat stopu nanjo in se ji je vdrl oklep in pol je neki časa bruhala in čreva so ji šla vn, pol je pa umrla :(((((

Neverjetno sem ogorčena nad dejstvom, da nekateri hodijo po tujih blogih in jim sugerirajo samomor. (klik)

To se mi zdi največja možna podlost in v takih primerih si želim, da internet ne bi obstajal. Takšni nepridipravi niti pomislijo ne, da bi jih lahko kdo jemal resno, niti si ne predstavljajo, kako bi se sami počutili, ko bi se jim to zgodilo.

Mislim da je to moralno sporno, tvegano početje, ki bo morda kdaj postalo kaznivo.

Ko sem se peljala iz Kranja domov, se mi je zazdelo kot da bi na izvozu Brdo stal njegov avto (klik) . Vendar sem to misel pregnala, saj sva prejšnji večer (pred parimi urami) sedela v gostilni in spoznala prijetnega švicarja Štefana, ki se je za Samota zelo zanimal in sta se zmenila za ponovno srečanje.

Kakšnega človeka pretepla, da bi se komaj pobral. Ampak takrat si raje odprem pivo in se umirim.

Ali je samomor smiselen, če verjameš v posmrtno življenje?

Ne morem verjet, kaj se mi je zgodil zdele pred eno uro. fak of. Še dobr da je v naslednjih dneh odvoz.

Zvoni telefon in oglasi se en kolega, ki rine za mano samo takrat, kadar je nasekan tko, da ne ve zase. Drugač mi seveda ne namenja pozornosti. kadar je nasut se tud sprož na netu in gobezda kar eno sranje in mi meče ene linke gor.

No in zdej je na vso moč vztrajal, da pride do mene. Jaz pa sem včeraj ful zbolela in sem ležala v postelji z vročino. Ker se mi je zdelo, da misli prekleto resno, da pride (drugače se dobiva v oštariji, kjer se napijeva ko žvali), sem požrla 3 aspirine, in čakala kaj se bo zgodilo.

In intuicija me ni varala, v vsej svoji smrdljivi pijanosti me je gospod vsen uspel najt. Da ne bi fotr ponorel, ker hodijo pjanci k meni, sem hitr odprla vrata in ga zabasala v svojo sobo. Šla sem mu naredit čaj in ko sem prišla nazaj, je mrtvo pijan ležal kot sem ga pustila.

Ko sem šla na računalnik, sem izza hrbta zaslišala čudne zvoke. Sprva petje in potem neki dušenje in vzdihe in zibanje. Nisem se obrnila, šel mi je na kurac. In kaj potem? Zvali se s postelje, se valja po tleh, se maže z žlico od medu umazano po obrazu, rine v moj trebuh in joške. Ovohavat mi proba podpazduhe, hoče me ugriznit v nogo. Hvali me kako zgledam, v naslednjem hipu me žali (ja čudno če sm grozn zgledala, bleda ko smrt in zabuhla ko prašič). Govori tko, kot da bi mu 5 zob vn vzeli pa ma polno vate v goflji. Pizda js lah 10 lerov spijem pa nam tkole govorila. Trdi, da je prinesel sabo pir in sem ga skrila, išče mi po omarah. V svoji sobi se počutim utesnjeno kot še nikdar poprej, soba se mi zagnusi do konca. Ampak se bojim, ker mimo sobe hodi fotr. Bojim se, da bi ga vidu. Pa sem raj tiho. Potem me gospod prosi, naj ga poberem s tal. Ga poberem. Gnusoba se opoteka do mojega kompa in začne delat drekarije. Seveda komaj tipka, ampak je pa navajen računalnikov. Mojo frendico na gmailu napade, da je lušna in take. Pod mojim imenom.

Na koncu ga vsen vržem vn in tokrat tiho odide. V narobno smer. Potem pavseno najde svoj avto in se odpelje. Jaz se vrnim v sobo in na moji beli rjuhi se blešči rjav flek. Ne sprašujte me, prosim vas lepo, od kje je to izločil, ampak flek se je poznal tudi preko rjuhe na jogiju. Hitro sm zvrnila ves šnopc iz mamine omare in pograbila jogi in ga postavila pred hišo na pločnik (kmal bo odvoz, sej sem rekla).

Zdej sicer nimam na čem spat, ampak raj spim na tleh kokr na tistmu gnusu. Fakof.

Pozdravljamo novega člana. Zdravo, klokan!

Kot je znano, so ubogi na umu precej bolj srečni kakor tisti, ki so z inteligenco malce na “boljšem”. V zadnjih parih letih sem ugotovila, da če bom res res velik pila, bom imela več poškodb na možganih in kmalu se ne bom več zavedala vsega sranja. In tako sem včeraj, izčrpana sicer, a precej vznesena, pred tevejem sama popila tako količino pira, da sem se potem komaj odvlekla do sobe (saj res, moram preverit, da ne ležijo kje kake piksne, ker potem me bodo danes spet grdo gledali). Gledala sem čimbolj neumne stvari (pravijo, da televizija poneumlja), med drugim se je v moj večerni program uvrstil seveda Hallmark. Tudi Seks v mestu mi ni ušel. Upala sem sicer na kakšno še bolj bebasto humoristično nanizanko, ampak te so verjetno bolj popoldne. Cosby show mi ni preveč všeč, ker je kljub temu, da je povsem idiotski, tudi provokativen z vsem tistim moraliziranjem in mi potem preveč začnejo delat možgani, ker se moram umiriti, da mi tista ameriška logika osemdesetih let ne povzroči kakšnega agresivnega izpada. Morda bi morala prešaltati na mehiške, kaj pravite?

Učinki se že malce poznajo, ko sem končno zaspala, sem sanjala precej idiotske sanje. O marjetičenim psu, o reperju Zlatkotu, ki jo peca in o raznih perih in internetu. Upam, da bom hitro napredovala in ne bom porabila 20 let kot nekateri pijanci. Moram se disciplinirat in se držat urnika.

Pišemo pod psevdonimi in naj prosim tudi tako ostane in javno razkrivanje identitete (oziroma omenjanje njenega imena) ene od blogerk je popolnoma odveč. Osebne stvari naj se rešujejo po privatnih kanalih. Mi smo ji obljubili anonimnost. V primeru, da se bo to nadaljevalo, bomo blog morali preseliti.

In še: pravico imamo pisati, kar hočemo, nikogar nismo obrekovali ali omenjali njegovega imena in kdor ne želi tega brati, naj pač ne bere. Če komu naša drža ne paše (pa spet, zakaj smo vsi v istem košu, saj smo si popolnoma različni?), naj se osredotoča na svoje življenje, pa je. Mislim, da ne rabimo nobenih scen zaradi tega kar pišemo. Admin je pobrisal en post, ker je očitno nekoga prizadel. Tega nismo hoteli, namen tega bloga je čisto nekaj drugega. Pobrisal je tudi nekaj komentarjev, avtor bo že vedel, zakaj. Če bralci niste niti toliko zreli, da bi sprejeli blog, kakršen pač je in pustili anonimnost, do katere smo upravičeni, potem niste dobrodošli.

Imam občutek, da so nekateri komentatorji na tem blogu samo zato, da bi povedali, kako smo za en drek. Tega ne potrebujemo, saj to že vemo.

Prišlo je do neljube napake, za katero nismo odgovorni mi. Nekaj komentarjev je preprosto izginilo in jih nikjer več ni. Med njimi je Brick. Zagotavljam, da noben iz društva ni imel pri tem čisto nič. In potrudila se bom narediti, kar lahko.