Včiraj je bil res lep dan. Danes pa spet brrr ( s tem mislim na mraz in slabo vreme). Moje raspoloženje temu primirno niha, ker sem vremensko občutliv. Danes sicer ne razmišlam o tem, da bi se ubil, ampak če že hočete: Smrt, oziroma misle nanjo se mi ne zdi grozna, ker se mi zdi pravzaprov prijetna.

Že ko sem bil majhen, mi je umrl stric, ki pa sem ga imel rad (navezan sem bil). Nerad sem odšel na pogreb. Takrat se je nehalo mojo otroštvo. Priznam da sem tudi kasneje, imel idole, vendar pa je bil stric Bine še najbolj močna figura v moje živlenju.

Tako, sem se prvič soočil s smrtjo in od takrat sem hotel spat in sanjat o ljudeh, ki so umrli in so mi bili dragi (kot npr. stric Bine). Imel sem njihove slike na steni da bi jih sanjal.

So bili časi, ki bi šel najraje za njimi. Smrt se mi ni zdela tolikanj grozna, pa bi rad videl še kdaj strica. Nisem, nikdar verjel v boga in pekel, nebesa. Bi pa zelo rad. Zato sem se silil, v otroških letih, k molitvi. Od sošolca sem se naučil molitev in sem jo ponavljal, na kolenih pred posteljo. Še vedno upam, da se motim in da nebesa obstajajo in da bi videl Bineta.

Na let dan sem se odločil, da bom kaj napisal na tem blogu, ker sem že dolgo časa hotel. Star sem 35 let in živim v Ljubljani, kjer tudi kaj počnem. Sem marsikaj, boste že videli!

Obravnavajo hrano, kot da je suho zlato.

Nekoč sem se imel za gurmana in bil na to ponosen.

Mati me je vedno vzgajala v duhu, da hrane nikdar ne sme zmanjkati in neredko mi je tudi rekla: “Lačna usta preveč pojedo.” To je pomenilo, da če si lačen, si ranljiv. No, temu načinu razmišljanja sem se že zgodaj odrekel. Zamerila se mi je hrana v velikih količinah, jedel bi rad, pa sem izgubil apetit do materinih obilnih malic in kosil. Celo z večerjo mi ni nikdar prizanašala, miza se je vsak večer šibila pod kuhano šunko, francosko solato, telečjo pečenko in pravkar pečenimi hlebci kruha. Jaz pa sem sanjal o tem, da bi bil navaden otrok, da bi jedel za večerjo čokolešnik, da bi šel čimprej stran od mize in počel svoje stvari, ki so mi bile tedaj pomembnejše.

Tega s hrano, tega ji nisem bil nikdar sponašal, priznaval sem njeno teorijo in se trudil jesti, kar mi je bila pripravila njena skrb. Očetu je bila njena skrb všeč, neredko se je najedel kot lačen prašič, jo hvalil pri mizi, da bi tudi jaz uvidel, kako pomembno je, da jemo dobro in slastno in smo zato na nek način nad ljudmi, ki so lačni in pripravljeni trpeti poniževanja in nizkotna ravnanja.

V srednji šoli sem uvidel, da lahko pojem čisto malo, pa sem čisto srečen, da pa bi se uprl materi, sem začel kleti čez okus njene francoske solate, primorskega pršuta, česnovih štručk, pečenih paradižnikov. Bolj ko je bila mati zavoljo mojih besed prizadeta, dlje me je držal pogum, da sem lahko blatil njeno s skrbjo pripravljeno jed. Upiral sem se bil kot pravi revolucionar, pripominjal na količino majoneze v solati, na kvaliteto kislih kumaric, na pretrdo skuhana jajca… Šel sem celo tako daleč, da nisem maral več ničesar pojesti in sem si raje sam pripravljal jedi, za katere sem izvedel v knjižnici. Razvil sem svoj lasten jedilnik, mati mi ni več sledila, kupovala je bila najdražje sire, kitajske začimbe, posebne vrste riža, tartufe, ribe in mi nosila vse to domov, da sem lahko skuhal, kar se mi je tisti dan zahotelo. Moja mati, ta je res močna ženska, pametna pa tudi povrhu tega. Tudi sama je pogosto začela zahajati v knjižnico in jela prepisovati recepte ter se učila skuhati novih eksotičnih jedi. Nisem imel več kaj pripomniti, delil sem z njo gurmanske strasti, predajala sva se okusom tajske, kitajske, grške, italijanske in švedske kuhinje. Oče je bil zdavnaj izpadel iz igre. Namrdoval se je nad majhnimi količinami in nemalokrat sva se mu posmihala, ko je trdil, da je lačen.

Ali zadovoljstvo ob hrani - to nama je bilo uhajalo! Bolj sva bila natančna z okusi, z rahločutnostjo začinjala hrano, testenine kuhala na sekundo natančno, zelenjavo rezala na zelo specifične načine in jo pekla na čisto določenem močnem ognju na pravi posodi, manj sva še čutila, ko sva pojedla to jed. Res je, okusi so bili božanski, a iz hrane sva naredila nekaj svetega, nekaj, česar človek sploh ne bi smel jesti, ker je nekaj več od hrane.

Mati je vidno hirala. Prestrašena, da bi mi ne bi ustregla, je pripravljala majhne količine neverjetno dragih jedi, od katerih se seveda nisem najedel niti sam, roditelja pa sta bila tako lačna, da bi lahko začul pritoževanje želodcev zvečer skozi stene, če ne bi od izčrpanosti zaspal. Tudi zame je bilo hrane naenkrat premalo, rasel sem še in včasih bi se mi prilegla pečenica z zeljem ali pa tenstan krompir. A v hladilniku ni bilo nič takšnega, enostavnega, ki bi me naredilo sitega samo fizično. In s telesi so hirale tudi naše misli. V hišo se je vselil duševni nemir, oče je pričel piti, mati je doživljala menopavzo že pri 39-ih letih. Lagal bi, če bi rekel, da se nisem počutil vsaj delno krivega.

Bili so še živi, mati moje matere. Medtem, ko sta starša doma hirala (tudi prihrankov jima je začelo zmanjkovati), sem začel vedno pogosteje obiskovati mater svoje matere. Vedno so mi pripravili kaj dobrega, žgance z zabelo, segedin, golaž, pasulj… Vse to sem vedno s slastjo pospravil, in stara mati so me ob tem gledali z neizmerno ljubečimi očmi. Vedeli niso, kaj se doma dogaja, zelo verjetno pa so mislili, da doma použijem še en takšen obrok.

Prišel je Božič. Tolikšne snage nisem čutil, da bi spreminjal naše navade, na nek način sem se tudi bal, da bi mater razočaral, če bi spremenil mnenje. Ko je pripravljala brusnično omako, sem se bil umaknil v sobo in razmišljal, kako bi se ji zoperstavil in bi spet imeli normalen Božič s puranom na mizi. A zmogel tega nisem. Razočaral bi jo bil, ubil bi ta sij v njenih očeh, ko se je veselila, da se bo ta hrana raztapljala v mojih ustih in jo bom pohvalil, ko se bo oče zmrdoval.

Spremenil bi bil rad ta trenutek, vzel nazaj, kar sem bil storil. Zarad stare matere tudi, vest me je grizla. Oče je izgledal že kot smrt, službo je bil izgubil kot agroživilski tehnik, ker je bil bolj kot pa ne - na bolniški.

Stara mati so prišli. Klavrn večer. Košček sira, brusnična omaka in pečeni koščki race na sičuanski način. In tisoč podobnega sranja. Vsega po malo. Mešanje okusov v ustih in nič hrane v želodcu. Nič kaj božičnega ni bilo v tem večeru. Pa tudi so opazili stara mati, kako izgledata starša. Da ne bi bilo njihove potice, vsi bi odšli lačni spat.

Z njihovo pomočjo sem imel kmalu na mizi spet staro dobro francosko solato. Sam sicer res nisem zavoljo problema nič ukrepal, a mlad sem bil in se nisem prav znašel. A problem je že preteklost. Mati se je zopet smejala, oče je odšel spet v zaposlitev.

Hrana je pač hrana. To mora biti dovolj.

Požrešna narava človeška! Očitno sem res samo človek, nič več, nič manj kot to. Mali bedni nepomembni človek, ki ničesar ne ve.

Ponujen mi je bil užitek za trenutek, užitek, ki ga slehernik ne doživi v celem življenju, a moja bedna človeška požrešna narava je hotela še! Mar bi se bil umaknil, razmislil o sebi in svojem življenju, ugotavljal spet znova prave vrednote, hranil ta dogodek kot spomin in bil s tem srečen in spokojen do konca svojih dni! Hvaležen bi bil moral biti, a moral bi ga pustiti da gre!

Drugega si ne znam reči, kakor da sem pač prav po človeško neumen, še zdaleč nisem presegel tega, o čemer sem bil prepričan, da sem že davno nad. O ne, lahko bi si celo očital, da sem pohujšljivec, primitivnež ter slabič! Ženska, ki je šla mimo, je spremenila toliko tega v meni, porušila temelje, na katerih sem si bil zgradil samozavest in izgubljal sem se bil v rožnatih meglicah kot od opija omamljen.

Ne morem pisati, da sem popolnoma pozabil nanjo, da sem izgubil vsako upanje, da jo še kdaj vidim, da je to stvar preteklosti in bom spet tak kot prej, vitalen in asketski. Nemara sem za vedno pogubljen.

Špar… prevohal sem celo polico smrdljivih poceni mehčalcev, dokler pa nisem šel (ne boste verjeli) v navaden Mercator in tam našel pravega. Že včerajšnji večer sem si posteljo oblekel v rjuhe, oprane z njim (kupil sem ga kar na zalogo, če ga slučajno v Mercatorju zmanjka).

Želel sem si, da se mi v sanjah prikaže spet ona, da podoživim prekrasen trenutek, najjasnejši v svojem življenju. Želel sem si tistih sanj, ki jih človek malodane po svoje prikroji, po svoji volji. Vnaprej sem si zvečer izrisoval trenutek, ko gre mimo mene Ona in se ji nasmehnem, spregovorim besedo z njo, jo zadržim še malo, preden gre naprej po njeni poti, posejani s cvetovi. Nemara sem bil preveč optimističen, da sem si želel to doživeti na silo, a vendar sem bil ob svitu močno razočaran. Celo noč sem se bil zbujal, sanjal pa nisem skoraj nič. Jokal bi bil, pa nisem mogel. Nisem našel prave solze, ki bi pokazala, kako hudo mi je. Ne, taka solza bi me izpila, posušila, vzela dih in me pustila mrtvega in skrivenčenega na tleh. A jaz sem bil samo mali človek, pehajoč se za srečo, sebičen in samovoljen, v meni ni bilo moči, da se odpovem enemu samemu trenutku z njo, enemu samemu spominu. Ni šlo več za to, da sem ljubil mater in je nisem hotel žaliti, v meni je altruizem izginil, le gola sebična želja je ostala v meni prisotna in nanjo vezan strah, da se borim zaman in ne bom nikdar poplačan za to, da tako trpim.

Tako sem se danes odločil in odšel na isto mesto ob istem času (za vsak slučaj sem prišel malo prej) in posedal po klopici. V rokah sem bil stiskal mehko brisačo, prepojeno z mehčalcem in čakal na neverjetno doživetje. Čakal sem bil tri ure, nesrečno strmel predse in se vzpodbujal, da nisem kar na kraju mesta umrl in obupal. Ali deklice od nikoder ni bilo. Osramočen, očitajoč si lastnega upanja, sem krenil proti domu. Najmočnejši pa je bil občutek sramote in lastnega razočaranja. Vedel sem, sam sem si bil kriv.

Nace

Nejprej sm ga mogla cel dan pecat in ni in ni šlo. Al ni dojel al kaj jaz vem… Hotela sm, da greva skupaj domov iz šole, pa bi ga vprašala, če gre z mano v kino. Saj veste, kot uvod.

Bolj sm naglas govorila o tem, da odhajam, bolj je bil zatopljen v tisto svojo glupo kemijo. A vendral me naenkrat preseneti z izjavo, da greva lahko k njemu. Očitno sem bila le dovolj jasna v svojih namenih. A že se je začel izmotavat, kako njegova sestra praznuje rojstni dan in da nes ne bo šlo.

Moja vztrajnost ne pozna meja, pa sva se poljubila kar v šoli. Pa sej veste, pol bi on moral narest korak naprej, jaz sem se mu vsedla v naročje, on pa je začel roko premikat. Bi z veseljem rekla, da me je začel šlatat, ampak ni blo tko, premikal je roko kot hlod in ko je po nesreči naletel na košček joške, je prestrašeno umaknil tisti svoj les.

Kakšen detektiv neki, vse kar je v njem raziskovalnega, je usmeril v kemijo (in to  dobesedno in to ne leti na odnose med ljudmi). Vsekakor upam, da bo dobro pisal maturo, ker glede na to, kakšen hlod je, se bo verjetno moral osrečevati v karieri, ne pa v odnosih z ljudmi.

Marsikdo je že spoznal občutek, ki ga dobiš ob spoznanju, da je neka oseba prava zate. Navzlic temu, da se mi zdi morda malo pretirano govoriti o usodi in sorodnih dušah, lahko potrdim, da takšen občutek obstaja in redko vara. Zdi se neresnično, dokler tega ne doživiš. Zdi se iluzija, sklenjena v glavi posameznika.

Sprehodil sem se bil ob vznožju Rožnika in vsrkaval vonj svežega listja. Zrak okoli mene, zelene barve, tišina in nežen vetrc, vse to me je opijanjalo, da sem se bil moral odpočiti na klopici.

In takrat je prišla mimo. Hodila je nežno, noge so se ji bile komaj dotikale, obleka pomladnih barv iz tanke tkanine ji je nežno plapolala v vetru. Začutil sem vonj po mehčalcu, pomešan z vonjem njene kože. Lasje, mehki svetli, do ramen spuščeni in rahlo skodrani, so se prepuščali slehernemu pišcu vetra in boki so se ji bili pozibavali mirno in enakomerno kot lahko galopira le zelo izurjen konj. V glavi se mi je zavrtelo in komaj sem se obdržal v sedečem položaju. Hotel bi umreti, zdelo se mi je, da sem dosegel največ, kar lahko človek sploh doživi. Kot bi celo življenje čakal samo na ta trenutek! naenkrat je vse dobilo smisel. Vse v tem stvarstvu me je vodilo k njej in k temu božanskemu doživetju. Težko sem dihal od sreče in čelo se mi je bilo zarosilo.

Izginjala je za ovinkom, vonj v nosnicah je izgubil svojo moč. Nenadoma je začelo neprijetno dišati in opazil sem, da je poleg mene na tleh pasji iztrebek. Kar sem videl naprej, je bilo črno kot je črna le noč, kadar ni lune in zvezd. Obupan sem razmišljal, da me v življenju ne čaka nič več lepega in sem obsojen na večno životarjenje. Kot bi prvič v življenju pristal na trda betonska tla. Mrzla in groba. V črni temi.

Ležal sem že na smrdljivi klopici, gledal v nebo, ki se je temnilo in čakal smrti, da pride pome in me odvede tja, kamor spadam, v mrzlo prst, v pekel, kamorkoli, kjer je grdo, ker lepega zame več ne sme biti, saj ga je bilo že preveč. Dasiravno nisem nikdar verjel v pekel in nebesa kot taka, pa sem v tem trenutku razumel, kaj to pomeni in kam bom odšel.

Pa mi nekaj ni dalo miru. Čuden, rahel in nevsiljiv občutek, kot nežno dete, ki je odvisno od tebe in ki ga lahko zanemariš, a ga s tem ubiješ. Čutil sem, da bi jo morda lahko spet videl in če bi prej umrl in ne bi več mogel hoditi in gledati, bi tista lepota in nežnost izginjali v vetru, ne da bi kdo to doživel.

Odločil sem se, da bom ta občutek negoval in se ga odslej oklepal kot pijanec plota. Če bi se mu odrekel, to bi pomenilo, da sem vdan v smrt, da sem pa tudi izdal sebe in njo. Da sem izigral življenje samo, da sem izkoristil mater, da me je rodila, a ko sem doživel svoj vrhunec, sem zavrgel njeno darilo in poteptal njeno srce. Da se bom boril, sem se odločil! Četudi bi ne doživel točno takega občutka, morda pa bi doživljal vsaj delček, pa če bi bilo delčkov nekaj, bi jih doma zvečer v mislih sestavljal v to, kar sem doživel in tako bi si gradil srečo in se ji bližal in potem bi moje življenje vendarle dobilo svoj smisel (nazaj)?

Kot prvo, moral sem dobiti točno tisti mehčalec, ki ga je uporabljala.

(Nadaljeval bom prihodnjič, ker še ne vem, kaj bo sledilo.)

Po poti hodim sam

gledam, noč je

dolgas je , prazno

obupan.

Nikogar ni,

ker jih nočem

srečen bom kmalu

potem pa se zjočem.

Od danes naprej bom vsakega, ki mi reče prijateljica, na gobec. Najprej reče prijateljica, zraven si misli, kako mi je polaskal, potem pa serje po meni. Ne hvala, jaz več nikomur ne bom prijateljica, saj tudi nihče ni moj prijatelj.