Točno opoldan, v soncu, avgusta tega leta, se pravi-včeraj- sem stopala po potki posuti z majhnimi kamenčki. V črni oprijeti obleki, s črnimi čeveljci, s črno torbico, črnimi očali. Korak je bil odločen, samozavesten - korakala sem v bližino mojega očeta. Prvič in zadnjič. Obstala sem tam, kjer je obstati primerno. Potem so ga prinesli. Mimo mene. Bil je v posodi - urni. Bolščala sem v njegovo fotografijo, ljudje, ki so prihajali, so bolščali vame. Neznanci - njegovi bližnji so me zvlekli v ospredje - bila sem njegov edini, neznani, najbljižji sorodnik. Stare vaške babke so bile zelo prijazne z mano. V prvi vrsti sem bila, ko so korakali do “luknje”. Za mano veliko iskrenega joka, moj obraz kamnit. Spoznali so me - njegovi sorodniki - a v branju živopisa nisem bila omenjena.

Zvečer sem prebila pri mojem bratrancu - očetov nečak. Pa me je vprašal zakaj imam vselej tako razmetan avtomobil. Sem odgovorila: “Avto je za peljat se od ene točke do druge in da kaj naložiš vanj.”

Krohotal se je celih pet minut. Potem mi je dejal, da je moj oče izgovoril identične besede, ko ga je vprašal po istem.

Zdaj mi ostane le še dediščina nedoločljive vrednosti. Uradno sem edina, ki lahko deduje.

Naj se ji odrečem?

Marjetica

 Vedno samo jamram, danes sem rekla, da temu ne bo tako. Lep dan je, lep, s soncem prežgan.  Noč bo še lepša. Oblekla sem svoje najboljše cunje, obrobila si oči in se nasmejala v večer. Odšla sem na potep. Na potep svoje mladosti, iskat nekaj kar sem že davno izgubila. Sedaj sem že doma, spet sama, žalostna za računalnikom. Zakaj to vedno tako boli?

Nekaj časa se zdaj nisem oglašal. Nebi vam rad govoril o okoliščinah moje odsotnosti na tukajšnjih blogih, bile pa so dokaj težke. Umrla mi je mama, polomil sem se v gorah, kamor sem se umaknil s prijateljem Ernestom (o njem bom še pisal),
gorska reševalna mi je izstavila račun in me okregala zaradi slabe opremljenosti, pa še bi lahko našteval.

Mala Koroška baba. Saj pravijo - strup je v majhnjih flaškah. Pa se mi vseeno zdi, da sem lahko srečen, da nisem šel na Veliko. Tista bi me šele stresla! Moja je velika (baba namreč). Malo višja od mene. Nisem ravno gora, pa tudi ona ni ravno brest. Mi je pa po hrastovo trdno stala na prstih in mi ni pustila dihati. S pogrebom je ogromno dela, če je pa človek žalosten, pa je še toliko težje. Za svojo mamo želim le najboljše, ampak ženi nekako ni bilo jasno, da ji draga krsta ne bo prav nič pripomogla, da bi se mama raje ubila, kot da bi imela župnika na pogrebu, da bodo rože tako takoj zgnile, da je pogreb ena največjih neumnosti na svetu. Mamo bi najraje pustil kar v vežici, čeprav jo imam še vedno rad. Tudi mrtvo. Oziroma spomin na njo. Z mrtvim truplom si tako nemorem prav nič pomagati, čeprav bi se kakšen nekrofil nestrinjal. Ampak jaz nisem nekrofil. Tudi žive je nisem ljubil v Ojdipovskem smislu, pač pa le v zgolj platonsko-sinovskem. Ona pa, da mora biti župnik, da se to spodobi, pa draga truga in še dražji spomenik in vsa ta nebodigatreba. Moja mama, moja odločitev. Ali pač? Sem odšel kar v gore. V gorah nisem bil že odkar sem poročen, zaradi raznih problemov. Naprimer žene, ki gora ne mara. Ernest pa je tam praktično doma. Srat me je že, ko sem viharno odhajal od doma. No, viharno sem imel namen oditi, če bi žena rohnela okrog mene. Tako pa sem izkoristil moment njene odsotnosti (sekret, kaj pa drugega, če ne serje po meni, serje po sekretni školjki), pobasal par stvari v ruzak in jo jadrno oddruhal do Ernesta. Telefon sem pustil doma, Ernest tudi. Naj se baba zmeni za pogreb, tako ali tako bi ne imel ene besede. “Ko pokopavaš mamo, ne glej za cene!”. Še vedno jo slišim, zapravljivko zmešano. Do Ernesta me je nehalo tiščati in me je spet začelo šele, ko sva parkirala avto in stopila prvih par korakov v naravo. Gorski zrak mi je dobro del, Ernest pa mi je dal par listov skret papirja. Našel sem pošten kotiček, v katerega bi lahko stresel ves drek, ki sem ga v preteklih tednih požrl. Največ je bilo ženinega in od službe. Materina smrt pa
se mi je vedno bolj zdela nadloga, kot tragedija. Počenil sem, napel črevesje, potisnil, a nič. V naslednjih treh dnevih sem ugotovil, da v naravi ne morem srati.

Nace

se nadaljuje…

Danes sem se komaj postavil na noge, ko me že kliče en kolega, in me zvleče ven. Sediva na klopci v senci in pride na obisk kanarček - tak kot smo ga imeli, ko sem bil mlajši. Vesel sem bil da je prišel pogledat ravno naju, ampak sem videl njegovo negotovost, ker je letal v krogih. Ni bilo drugih ptičev nikjer in zazdelo se mi je, da je osamljen.

Čez eno uro pride mimo motorist in ga splaši. Gledal sem za tem kanarčkom kako odhaja in postaja vse manjši. Odšla sva tudi midva ravno tisti čas.

V naslednji vasi, skozi katero sem odhajal domov sem ob cesti opazil majhen kupček modrozelenega perja.

Včeraj sem se dogovoril z mojo bivšo punco, da bi razčistila zadeve.

Dobila sva se, sedela in se pogovarjala. Pričelo je deževati in zbežala sva pod streho nekih garaž.

Kot ponavadi sem imel s seboj 6 pek pera.

Tam sva sedela, pila pivo, razčiščevala najino preteklost, se pogovarjala. Oba je rahlo bolel spomin. Kar naenkrat se je začelo svitati - Ura je bila že skoraj 5 zjutraj. Objela sva se, ona je zavzdihnila in jaz sem jo stisnil k sebi. Nato sva se razšla, sej je bil že zdavnaj čas za spanje.

Danes me je poklicala in vprašala, če sem ok…. Jaz pa bruham že 2 uri v 15 ‘ presledkih.

Ona tudi.

Ta živalska gnusoba je našla svoja nebesa na površini mojega telesa.  Kot bi že bila crketina.

Še preden bi mi uspelo se sami izvit iz sanj v splošno priznan vsakdan, to naredijo muhe.

In še preden si rečem - še en dan bo treba preživet - priletijo one - name. In me znova in znova spomnijo na to, da moj odhod ni več daleč.

Prekleto neučakane so, medtem, ko jaz s spoštljivo natančnostjo načrtujem, kalkuliram, snujem. Načrt je skorajda izdelan - obiskala sem skoraj vse, ki se kakorkoli vključujejo v moje življenje, se trudim, da bi načrt vseboval čim manj ilegalnosti, a sem se že sprijaznila, da čisto brez nje ne bo šlo….. nekaj še pa vseeno čaka in čaka…      samo muhe ne.

Tako. Vrnila sem se. Pa ne sama. Mojim običajnim osebnostim se je pridružil nov osebek. Črva sem poimenovala Filip in ne dovolim, da mi ga odstranijo z operacijo. Pozanimala sem se in ugotovila, da ga lahko mirno pustim v roki. Ko bo pripravljen, se bo spremenil v nekaj letečega in me zapustil. Zakaj ga pa ne bi pustila pri miru. Saj ni edini, ki me žre pri živem telesu.

Bil sem na izletu pri prijateljici, ki živi daleč (200Km). Rahlo zaspan sem zvečer odšel domov. Že na avtocesti sem dobil občutek, da nekaj ni vredu. Seveda sem se ustavil in spil kavo, malo se ofrišal in odšel naprej proti domu. Poklical sem prijatelja, ki živi blizu mene in zmenila sva se da spijeva pivo pred spanjem. Pogovarjala sva se še dolgo in okoli 4h sem odšel domov. Spet sem si nabijal muziko pri odprtem oknu in veter mi je mršil lase. Ko sem naslednjič odprl oči, so bile za mano lučke na števcu pa 120 in kar poletel sem čez semaforizirano križišče ( tik pred mojim domom ). Ker so možje v modrem avtu rahlo upočasnili, niso videli kje sem zavil.

Danes sem pripravil piškote, ker pričkujem njun obisk.